Žalostna zgodba s Ptujske Gore: Janez hodi po pitno vodo na pokopališče
"Želimo si le, da bi brat vendarle dočakal pitno vodo ter da bi imel trdno streho nad glavo, da ga ta ne bi pokopala," pravijo sestre Janeza Tacige.
Nedavno so se tri sestre Janzea Tacige zbrale na delovni akciji ob uborni hiški v bližini Ptujske Gore. Nadele so si rokavice, poprijele za metle in vreče za smeti ter se najprej lotile čiščenja, medtem ko jih je 56-letni Janez, sede na stolu z berglama v naročju s hvaležnostjo spremljal ter ob najdenih predmetih obujal spomine.
"Nesel sem pujsu hrano, pa mi je s plastičnimi natikači na nogah spodrsnilo na spolzkem pragu in sem padel. Dvakrat sem si nogo prelomil. Goske so krive," je dejal Janez Taciga, za svojce Jani.
Nato je besedo prevzela sestra Darja: "Dva dni je z zlomljeno nogo najprej ležal doma, nato se je le spravil v bolnico, kjer so mu poškodbo oskrbeli. Ob odpustu me je poklical in poprosil, ali ga lahko odpeljem domov. Seveda sem to storila. In takrat sem spoznala, v kakšnih razmerah živi moj brat."
Težki in boleči spomini so ob snidenju privreli na plan
V belo obarvani butani hiški, katere streha se poseda pod težo časa, je bilo le malo veselja. Kljub temu pa jo Janez, sestre Romana, Darja in Slavica imenujejo dom. Dom, v katerem je svojčas bivalo sedem otrok, starši ter babika. "Kako se mi je kot otroku zdela hiša velika. Spomnim se, kako smo tekali po hodniku sem in tja, sedaj pa se mi zdi, da se je hiša skrčila," je dejala Slavica v pogovoru s sestrama in obujala spomine, ki jih vrsto let ni upala oz. zmogla povleči na plan. Življenje ter s tem usodo družine je namreč krojil alkohol. "Nismo imeli vode, v mlaki smo si umivali oblačila, pitno vodo smo si nosili," se spominjajo.
Otroci razseljeni v rejniške družine
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
