Arhiv Štajerskega Tednika

Ko se je pred dobrima dvema desetletjema prvič pripeljala v Slovenske gorice, je začutila, da je končno našla svoj pristan, da je prišla domov, se spominja Gerlinde Bezjak, po domače Linda. V rodnem Bišu njenega moža Petra so jo lepo sprejeli, tam je našla prijatelje, predvsem pa mir, ki ga ponuja z naravo obkroženo bivanje.

»Čeprav smo kasneje vedno živeli v velikem mestu, mi je bila najbrž ljubezen do narave položena v zibelko, saj sem rojena na kmetiji. Tudi zato sem slovensko podeželje takoj sprejela, nekaj drugega pa je bil jezik. Ta mi je dal vetra; ko sem sprva kaj povsem narobe povedala, pa sem marsikoga tudi pošteno nasmejala. Slovenščino sem se učila med pogovorom z možem, taščo, svakinjo …, a to seveda ni bil knjižni jezik, pač pa domači dialekt, ki pogosto ni imel veliko skupnega z besedili, ki sem jih poslušala po radiu ali televiziji.«

Danes ji gre že zelo dobro, morda tudi zato, ker se v njenih žilah pretaka del slovanske krvi; njen oče je bil namreč Poljak. »A veste, da sem 'gor rasla' z Avseniki? Ja, čisto zares. In prvih 35 let svojega življenja sem bila celo prepričana, da so Avseniki Nemci. Če pa pojejo v tako izbrani nemščini. Vse njihove pesmi sem znala na pamet,« pravi in se spominja, kako je iz Gerlinde postala Linda. »Mojega pravega imena ne znate pravilno izgovoriti, tisti nemški r vam nagaja, zato smo ime skrajšali in poenostavili v Lindo.«

Veliko stresa in kar nekaj smeha je bilo tudi, ko sta v hiši, ki stoji ob regionalki Ptuj–Lenart, odprla bife. »Tik pred odprtjem je mož, ki je šofer, dobil službo in je moral na pot, jaz pa sem čez noč postala natakarica. In to s svojim takrat bornim znanjem jezika. Je prišel gost in naročil škropec. Kaj za vraga pa je to škropec, sem buljila vanj, on pa vame, češ, kakšna kelnarica pa si, da tega ne veš. Jaz sem šivilja, človek božji, kaj pa jaz vem. Potem smo se skupaj učili o špricarjih, bambusih in dizlih pa tudi o razliki med modrim in plavim ter rumenim in žutim …«

In dobro ji je šlo, dokler se niso začele zdravstvene težave in je zbolela za rakom. Ko je zaključila s kemoterapijami in obsevanji, je rekla stop vsaki kemiji, od takrat ne jemlje nobenih tablet ali drugih zdravil, pač pa uporablja zgolj domačo lekarno; ukvarja se namreč z zelišči. »Čas imam, ker sem invalidsko upokojena, mož je običajno čez teden na poti in doma samo ob vikendih, poleg zelišč, iz katerih pripravljam čaje in mazila, tudi rišem, pletem in kvačkam, hodim na sprehode in telovadim.«

Preberite več v Štajerskem Tedniku