Martina Rokavec: »Kot kokoši v ograjenem kurniku«
Kmetovalka Martina Rokavec iz Biša je ženska, ki izstopa, je mravljica, katere največji izziv je nedelo. Z neizmerno voljo in trmo, ki jo je verjetno podedovala po dedku, ki se je še pri 80 letih, in to s pomočjo bergle, povzpel na traktor, je pred sedmimi leti prevzela vodenje njej ljube domače kmetije, s tem pa tudi skrb za živali in vsa dela s traktorjem in priključki. Ne ustraši se neznanega, kvečjemu jo neznano še spodbudi, morebiten primanjkljaj (pregovorno moške) mišične moči pa nadomesti z dobršno mero iznajdljivosti in vztrajnosti.
Martina Rokavec je pozornost vzbudila z izvolitvijo v svet ptujske območne enote KGZS. Za vstop na kmetijski politični parket se je odločila, ker je bila mnenja, da lahko z argumenti, z jasnimi opozorili, vztrajnostjo morda celo doseže kakšne spremembe. »Predstavniki kmetov so sicer glasni, vendar ne dosežejo nič ali pa zelo malo, ker niso vztrajni in odločni. So kot kokoši – glasno kokodakajo, a le v ograjenem kurniku. Gre za govorjenje, ki vznemiri kmete, naredi pa se prav malo. Tudi kmetijstvo je preveč politično razdeljeno. Če nisi v pravi stranki oz. listi, si v ozadju, čeprav v kmetijski politiki ne bi smelo biti strankarstva, temveč bi morala veljati složnost.« Želi si, da bi ministrstvo dalo večji poudarek družinskim kmetijam. »Da se ne pozabi na kmetije z 20, 30 ali 40 kravami molznicami. Te kmetije množično opuščajo rejo, vendar tega primanjkljaja večji ne bodo mogli nadomestiti. Živinoreje pa ne opuščajo zgolj zaradi dohodkov, eden izmed razlogov je tudi v razvrednotenju dela. Delo na zemlji in z živalmi ni spoštovano. V Avstriji je kmet takoj za zdravnikom najbolj spoštovan poklic. Kaj pa pri nas? Ne država in ne državljani se ne zavedajo, da kmetje zagotavljamo prehransko varnost države. Menim, da je ta pomen še premalo poudarjen.«
Preberite več v Štajerskem Tedniku
