Arhiv Štajerskega Tednika

Boris Fras je bil s sodelavcem Dragomirjem Murkom napoten, da odklopi ptujsko vojašnico iz elektrodistribucijskega sistema. To se je dogajalo 24. maja 1991 nekaj po 15. uri. Spominja se, da je v vojašnici prišlo do hrupa in kričanja, zato je želel čim prej zapustiti transformatorsko postajo. Ob zaklepanju vrat pa je naenkrat začutil bolečino v levem kolenu, ni pa slišal nobenega poka. Priplazil se je do bližnje hiše, kjer sta mu mladoletna fanta ponudila skrivališče.

„Bilo je zelo mučno in napeto, ko sem zaslišal udarjanje puškinega kopita ob vrata. Po pretečenih petih minutah so vojaki repetirali puške. To je neki poseben zvok. Rekel sem jim, da se predam. Legel sem se pred vrata, prijeli so me pod pazduho in kot žival vlekli v njihov kombi. Medtem je prišla patrulja Postaje milice Ptuj in reševalno vozilo ZD Ptuj z zdravnikom. Ta se je zoperstavil vojaški nameri, da bi me premestili v vojaško reševalno vozilo. Osnovno prvo pomoč so mi tako nudili v reševalnem vozilu ZD Ptuj. Prišel je major, ki mi je na čelo nastavil pištolo in rekel, da moram ven iz avtomobila. V takem stanju se ti utrga, ker nič ne razmišljaš, in če bi lahko, bi naredil vsemu konec. V trenutku se je zbralo precej ljudi, predvsem miličnikov in vojske. Zaradi groženj z orožjem bi se lahko stvari v trenutku dodatno zaostrile. Prevladal je razum in pustili so me, da so me v civilnem vozilu službe nujne medicinske pomoči odpeljali v ptujsko bolnišnico, od tam pa so me prepeljali v Klinični center Maribor, sicer bi me odpeljali v vojaško bolnišnico.

Preberite več v Štajerskem Tedniku