Dino Kolarič: „Spomini na 24. maj 1991 so še zmeraj enaki, kot da bi se zgodilo včeraj"
Dino Kolarič je bil v letu osamosvojitvene vojne star 20 let, rojen je leta 1991. V vseh dosedanjih prispevkih o njegovem junaškem dejanju, ko je pomagal ranjenemu električarju Borisu Frasu, na katerega je streljal specialec izza ograje ptujske vojašnice, se omenja dva mladoletna otroka, ki naj bi mu pomagala. Dino pove, da je bil takrat z njim v hiši Dušan Lubaj, nekaj let starejši od njega.
Spomini na ta dogodek so že zmeraj isti, kot da bi se zgodilo včeraj: „O samem dogodku sicer ne razmišljam, verjetno bi danes ravnal enako, če bi bila situacija enaka kot pred 30 leti. Ker mislim, da se kot oseba nisem spremenil. Če ste gledali proslavo ob 25-letnici samostojne Slovenije, ko je predsednik RS Borut Pahor podelil odlikovanje, častni znak Svobode RS, Borisu Frasu, smo bili celo otroci. Kot da bi gledal partizanske zgodbice Ne, joči Peter, Nevidni bataljon,“ pojasnjuje Dino Kolarič, ki tudi nikoli ni vprašal Dušana Lubaja, kako je on videl ta dogodek. Niti takrat, ko se je zgodilo, se nista pogovarjala o tem.
Dušan Lubaj je bil dj, ki je želel oživiti disko večere na ptujskem gradu, ko je z njimi prenehal Super Li. „Prosil me je, da mu izdelam napis na platno, ki ga bo napel čez cesto. 24. maja je prišel ponj. Ko sem se tega dne dopoldne vračal domov, sem videl, da v vojašnici delujejo agregati. Na stražarskih mestih je bilo več vojakov. Postal sem sem sumničav, se spraševal, kaj se dogaja. Mislil sem si svoje, šel dalje. Ko je prišel Lubaj, sva se o tem napisu pogovarjala, ga zložila. Bila sva v hiši, v prvem nadstropju, nakar je prvič počilo. Ker so naša strešna okna obrnjena na vojašnico, sem gospoda Frasa videl na sosednji parceli, poleg transformatorske postaje, kako beži. Pri dobrih devetnajstih letih ti je takoj jasno, kaj se dogaja. Dušanu sem rekel, da se je začelo, naj pokliče Postajo milice Ptuj in reševalce.
Preberite več v Štajerskem Tedniku
