Arhiv Štajerskega Tednika

Fekonjevi imajo gasilstvo tako rekoč v krvi, gasilca sta bila tudi dedek in oče, brat. Tudi družina Igorja Fekonje je v celoti gasilska, gasilca sta tudi oba sinova, pomaga pa tudi žena. Gasilci so ljudje z velikim srcem, ko je treba, se v najkrajšem času aktivirajo. Marsikateri dogodek v družini in tudi sicer je bilo treba zapustiti, se mu odreči, ko se je oglasila sirena. Gasilec nikoli ne reče, da ne bo šel na intervencijo.

„Nikoli mi ni bilo žal, da sem postal gasilec. Občutka o tem, da sem nekomu lahko pomagal, se ne da opisati. S tem, ko sem nekomu pomagal, je bil poplačan ves moj trud in trud vseh, ki smo sodelovali v intervenciji. Nikoli pa me tudi ni bilo strah, ko je bilo treba iti na intervencijo. Šele ko se vrneš, začneš razmišljati o tem, kaj vse bi se lahko zgodilo. Prvo je vedno tisto, da je treba prizadetim čim prej pomagati. Ko ljudem pomagaš, ne misliš nase. Z vseh intervencij, kjer sem sodeloval, jih vodil, smo se vsi vedno vrnili zdravi. Svoje prve intervencije se ne spomnim, spomnim pa se tritisoče. Zgodilo se je decembra lani, šlo je za tehnični poseg, za odpiranje stanovanja na Zgornji Hajdini. Ob vrnitvi v ptujski gasilski dom me je čakalo presenečenje gasilskih sotovarišev, ki so mi na mojo omarico napisali številko 3000. Kot podpoveljnik PGD Ptuj vodim intervencije, se jih udeležujem, vodim vaje, oz. še vedno sem aktiven gasilec. Dela je veliko, tudi zaključevanje intervencij zahteva izjemno veliko. Tudi izobražujemo se veliko, na Igu, v Pekrah, v okviru Območne gasilske zveze, društva ipd. To je izjemnega pomena, saj se danes več ne srečujemo s klasičnimi intervencijami kot nekoč. Vse je veliko zahtevnejše, saj gre za pline, dim, nevarne snovi. Sam sem tudi inštruktor v gasilstvu,“ pravi zapriseženi gasilec Igor Fekonja.

Preveč je papirologije

Preberite več v Štajerskem Tedniku