Arhiv NTRC

Malo jo je sicer skrbelo, kako se bo znašla v trgovini s tehničnim blagom, saj je imela le izkušnje s poletnega dela v celjskih tekstilnih trgovinah podjetja, kjer je delala njena mama. A nazadnje se je odločila, da bo poskusila. Tako je postala posrednica za prodajo koles trgovine NewBike iz Ljubljane, ki nudi mestna električna in klasična kolesa znamke Puch. Ta je povezana z velikim izumiteljem Janezom Puhom, rojenim leta 1862 v Slovenskih goricah. Zaslužen je, da sta sprednje in zadnje kolo enako velika ter med seboj povezana z verigo. Še danes je lahko njegovo vizionarstvo navdih za mnoge in tudi Ksenija je navdušena nad njegovo zgodbo.

Prababica s kolesom

Pri vhodu v lepo urejeno trgovino obiskovalce na steni pozdravi stara črno-bela fotografija z damo ob kolesu. Kot naročena je za to, da popestri okolje, kjer so na prodaj novodobna kolesa. Na fotografiji je Ksenijina prababica Anna, ki je menda rada igrala klavir in brala ter se na ekslibrisih, s katerimi je označevala svoje knjige, podpisovala kot Anny.

Na drugi steni trgovine je fotografija pradedka Johanna Hönigmanna. Bil je kočevski Nemec, ki je v Celje prišel s trebuhom za kruhom, ko je moral kot trinajsti otrok zapustiti domačo hišo in oditi v svet. V Celju je začel delati v trgovini z živili, ki je bila v pritličju hiše v Prešernovi ulici 13. Ko je spoznal Anno Egersdorfer iz celjske meščanske družine, sta se leta 1909 poročila. »Babica, mama mojega očeta, je povedala, da bi se Anna morala poročiti z drugim, a je ta na dan poroke naredil samomor. Ko je spoznala Hönigmanna, se je poročila z njim, a naj bi jo omenjeni tragični dogodek zaznamoval,« pripoveduje Ksenija.

Leta 1916 je par kupil hišo s trgovino. »Zgoraj sta imela stanovanje, v pomoč jima je bila gospodinjska pomočnica. Za vožnjo niso uporabljali le koles, ampak tudi kočijo, zato je del hiše zadaj na dvorišču predstavljal hlev za konje.«

Povojni poboji in zaplembe

Paru sta se rodila dvojčka, Ksenijin dedek August (klicali so ga Gustl) in njegov brat Hans. »Tudi dedek je bil trgovec, njegov brat je bil primarij ginekologije v Celju. Oba sta ob koncu druge svetovne vojne zbežala v Gradec. Pradedek Johann ni želel oditi v tujino, saj med vojno ni delal za Nemce in se ni čutil ogroženega. Nekega večera so prišli ponj in ga odpeljali neznano kam. Poročni prstan je skrivaj izročil moji babici, saj je očitno slutil, da se ne bo vrnil,« pripoveduje Ksenija. Johanna naj bi po nekaterih pripovedih ustrelili v Košnici v povojnih pobojih, a dokazov za to družina ni nikoli dobila. V Avstriji so ga 10. maja 1945 razglasili za mrtvega, njegovo premoženje je zaplenila nova ljudska oblast, kar je takrat doletelo številne premožne ljudi, tudi če niso bili sodelavci okupatorja. Njegovo ženo so novi povojni oblastniki odpeljali najprej v teharsko taborišče, nato v Kidričevo. Tik pred smrtjo so jo izpustili, pri čemer naj bi ji pomagal prvi slovenski župan Juro Hrašovec, ki naj bi bil daljni sorodnik družine.

Augustova žena in Ksenijina babica Berta je bila doma iz Laškega in se je prej pisala Ferčnik. Bila je zavedna Slovenka, članica telovadnega društva Sokol, kar je vedno s ponosom poudarjala. »Mogoče jo je to rešilo po vojni, da nje in otrok niso odpeljali, čeprav je bila poročena z Nemcem.« Njen mož August je do smrti živel v Gradcu. Berta ga je še nekajkrat obiskala, a v tistih časih to ni bilo preprosto. Nazadnje sta se ločila in on si je v Gradcu ustvaril novo družino, ona pa je z otrokoma, Ksenijinim očetom Gustavom in njegovo sestro Marijo, ostala v Celju.

Težki časi

»Povojno obdobje je zaznamovalo vse,« meni sogovornica. Družina je čez noč ostala brez očeta, brez vsega premoženja, postala je najemnica v svoji hiši. »Starejša stanovanja so bila velika in če je družina v njem presegala neko kvadraturo, so zraven vselili nove najemnike. Družini je pomagala hišna pomočnica Mimika, ki je prišla k družini še pred vojno in ostala do odhoda v pokoj. Po vojni je babica najprej delala v trgovini, nazadnje je bila vodja financ v Ingradu in tako je sama skrbela za štiri ljudi,« niza podatke Ksenija, ki je ponosna na svoje korenine. Zaveda se, da je povojno stanje pustilo posledice v družini. »Še ko sva z bratom hodila v osnovno šolo, so imeli nekateri nekoliko odklonilen odnos do nas, ki imamo nemški priimek. Sama se s tem nisem obremenjevala in sem bila vedno ponosna na družinsko preteklost.«

Po odvzemu premoženja je v pritličju hiše tudi po koncu vojne delovala trgovina, a s pohištvom. Kasneje je prostor dobilo podjetje Majolka, ki je imelo slaščičarno Zvezda, ki se je razširila v del, kjer je bila prej trgovina. Za hišo je imelo prostore nekdanje podjetje Steklar.

Foto:  Andraž Purg in osebni arhiv

Več v tiskani izdaji, ki je izšla 2. februarja.

Preberite več v Novem tedniku