Arhiv Štajerskega Tednika

Medtem ko zelenjadarji že leta poudarjajo, da brez namakanja ni zelenjave, so poljedelci do namakalnih sistemov zadržani, čeprav država oziroma Evropska unija njihovo izgradnjo od vodnega vira do njive financirata v višini 100 %. Kaj je torej razlog za pomisleke? »Eden od ključnih vzrokov je skupna količina padavin, ki še vedno zadošča za pridelavo žitaric. Ob tem ni vsaka sezona ekstremno sušna, da bi ljudje razmišljali o namakalnih sistemih. Drugi velik zaviralec je posestna in lastniška struktura. Lastniki kmetijskih zemljišč, ki dajejo zemljo v zakup in ki se torej primarno ne ukvarjajo s kmetijsko pridelavo, se bojijo stroškov vzdrževanja. Tretja težava je zapleten zakonodajni postopek in sodelovanje najrazličnejših akterjev, od občine, kjer mora biti politična volja, svetovalne službe in do kmetov, ki morajo podpisati obvezujoče pogodbe o namakanju,« je pojasnil Marko Černe, svetovalec za namakanje na ptujskem kmetijskem zavodu.

In kje je v tej zgodbi o namakanju Podravje s kanalom reke Drave, ki je po mnenju Černeta, idealen vodni vir za namakanje? »V Sloveniji je omogočeno namakanje na 6.000 hektarjih zemljišč, namaka se jih okrog 4.000, od tega več kot polovica v Podravju. Na našem območju bi bilo smiselno namakati celotno območje ob kanalu, torej od Maribora do Središča ob Dravi. Večji sistem, ki je zdaj v zaključku zakonodajnega postopka, je namakalni sistem Hajdina–Starše, ki zajema okrog 220 hektarjev, groba ocena vrednosti je dva milijona evrov. V načrtu je tudi namakalni sistem v občini Kidričevo, in sicer v obsegu okrog 90 hektarjev, kjer bo namakanje temeljilo na podtalnici, saj je oddaljenost od kanala prevelika, pogovori potekajo še v Markovcih,« je dodal Černe.

Ni težava v kmetih, temveč v dolgih postopkih

Sklad bo lahko gradil brez soglasja zakupnika

Preberite več v Štajerskem Tedniku