Haloze: »S svojega brega ne grem za nič na svetu!«
Epidemija je razkrila številne stiske in težave starostnikov. Veliko med njimi je takih, ki se skozi mesec preživljajo z bornimi pokojninami. Slednje ne zadostujejo za plačilo vseh mesečnih stroškov. Že za osnovno prehrano, kaj šele za kakšen priboljšek velikokrat zmanjka denarja. Še večja težava je v odročnih predelih, kot so Haloze, kjer je življenje že brez revščine zelo težko. Po bregovih stoji še nemalo propadajočih hišk, za katere bi človek menil, da so osamele in zapuščene, a v njih bivakirajo osamljeni starci brez svojcev, ki se trdo držijo svojega »grunta«.
Gre za skoraj nedostopne kraje, večinoma brez asfaltnih cest, ki so več kilometrov oddaljeni od prve trgovine, lekarne ali zdravnika. Pogosto je celo potka do takšne osamele domačije bolj uhojena in kaže le še blede sledi nekdanjega gramoziranja. Kljub temu pa stari, pogosto že nemočni Haložani brezpogojno ostajajo na svojem »bregu«, ker je to njihov dom. Četudi živijo v neprimernih stanovanjskih razmerah in brez pomoči svojcev, trmasto vztrajajo v neprimernih razmerah –nemalokrat tudi življenjsko ogrožajočih. Velikokrat tudi ne sprejmejo nobene pomoči in se upirajo odhodu v kakšno stanovanje bližje civilizaciji, še toliko bolj pa odhodu v dom starostnikov, kjer bi zanje lahko ustrezno poskrbeli.
V občini Cirkulane so že pred leti imeli primer starejše nepokretne gospe, ki ni hotela v dom starostnikov. Po smrti sina je namreč ostala popolnoma sama v svoji hiši, priklenjena na posteljo. Ponujeno pomoč je ves čas odklanjala, nato pa so jo le uspeli prepričati za odhod v dom.
Noče niti k sosedu, raje spi v hlevu
Preberite več v Štajerskem Tedniku
