Arhiv Lokalno.si

Ko so po koncu oktobrskih počitnic že vsi učenci sedeli v šolskih klopeh, smo jih dijaki 2. a letnika podaljšali še za en teden in 2. 11. 2010 sprejeli goste iz Moldavije. Ob prihodu so bili neverjetno zgodni, saj nas je njihov avtobus pričakal že pred prihodom nekaterih naših dijakov (pred šesto uro zjutraj!!), zato smo morali kar se da hitro pripraviti ambient za njihov sprejem. Z zanimivim programom smo jim pričarali nasmeh na obraz, jim razkazali šolo in jih popeljali po Brežicah. Za dobrodošlico smo jim v večernih urah pripravili zabavo in ugotovili, da so pravi »žurerji«. Okoli enajste ure smo dobili prav poseben obisk naših profesoric, ki so se lahko na lastne oči prepričale, da se lahko odlično zabavamo brez alkohola in ob ritmih harmonike, ki je bila našim gostom zelo všeč. Morda še celo bolj kot nekaterim slovenskim dijakom. 

Naslednji dan smo ugotovili, da si nekateri gostje vzamejo veliko časa za jutranje urejanje, zato smo kazalce na budilki pomaknili nazaj. Čakal nas je še en dan v Brežicah. Sprejela nas je podžupanja občine Brežice, ogledali smo si Mladinski center, nato pa smo šli na kosilo v restavracijo. S polnimi trebuščki smo se vrnili v šolo, kjer smo se razdelili v skupine in se razvrstili po delavnicah. Učili smo jih plesati slovenske plese, slikali državne simbole, izdelali preživetveni slovar za tujce ter se pogovarjali o stereotipih in prijateljstvu. Ste vedeli, da smo Slovenci znani po tem, da imamo radi piščančje meso?  No, tudi mi ne:)

Ob koncu dnevnega programa so Moldavci imeli kar nekaj idej kako bi lahko preživeli popoldne. Nekateri so odšli domov, drugi pa smo se odpravili na pico in se bolje spoznavali. Zvečer smo imeli kostanjev piknik. Ugotovili smo, da kilometer in pol v družbi Moldavcev prehodiš v eni uri, surov kostanj jim je zelo všeč in zelo radi igrajo poker. 

V četrtek smo imeli avtobusno ekskurzijo na Bled in v Ljubljano. Večina Moldavcev se je navdušila nad nizkimi cenami in prišla na avtobus s kupom vrečk v rokah. V petek, predzadnji dan, pa smo si ogledali Forma vivo v Kostanjevici na Krki, obiskali Kostanjeviško jamo ter si ogledali samostan in muzej na prostem v Pleterjih.

Zadnji dan je vsak preživel po svoje. Nekateri v krogu družine, v nakupovalnih centrih ali pa preprosto s prijatelji. Ob pol desetih zvečer smo naredili še zadnje fotografije, se še zadnjič pred ponovnim snidenjem v marcu objeli in zapeli kakšno pesem. Dokaz, da smo se imeli nepozabno, naj bodo solzice, ki so se nam utrnile ob slovesu. Vsi že nestrpno odštevamo dneve do našega potovanja v Moldavijo in verjamemo, da bo naša ločitev takrat še mnogo težja. 

Mateja Šutar, 2. a