»Če je vojna, je vojna za vse,« se v šali huduje stara ženica, ko mladi vojaki posiljujejo mlada dekleta, zanjo pa se ne zmeni nihče. Prenesimo to na današnji čas. »Če je finančno - gospodarska kriza, je kriza za vse.« 

Ne pa, ko nam gre dobro, pobira smetano delodajalska gospoda, ko kaj zaškriplje, pa to čuti na svojih plečih najprej in najbolj delojemalska večina. Takrat postane še bolj brez pravic in zaščite in vsakodnevna realnost in perspektiva, ki je pred njo, je cesta. Neverjetno, s kakšno lahkoto odpuščajo delavce, in še bolj neverjetno je, s kakšno apatijo in vdanostjo to delavci sprejmejo. Toda, lepo vas prosim, za koga pa so garali vseh teh zadnjih nekaj let? Za tiste, ki jim zdaj delijo delavske knjižice, da so se lahko prevažali v luksuznih avtomobilih, se sončili na soncih eksotičnih dežel in počeli še vse drugo, kar je najti v reklamnih gradivih za preživljanje sanjskih počitnic. Plačilo za prispevek k takšnemu življenju je odpust z delovnega mesta in bleda obljuba, da bo čez leto, dve boljše. In takrat se spet vidimo. Ali povedano z malce znanja literature: Na svidenje v naslednji vojni.

Toda verjemite: tisti, ki so vse to zakuhali, voza, ki je obtičal v globokem blatu, ne bodo izvlekli na asfalt. Spomnite se poučne zgodbe o javni hiši, ki ji kšeft ni pa ni šel, čeprav je lastnica zamenjala vse postelje, vse zavese, mize, stole, celo šank. Pa se je le našla brihtna buča, ki je predlagala: »Kurbe, kurbe bi bilo treba zamenjati.« Šefica je poslušala nasvet in posel je zacvetel kot lipe na pomlad.

Vse razprave, ki jih poslušamo te dni o krizi, v kateri tičimo že do vratu, se mi zdijo hladne. Pogrešam več besed o človeku. Če hočete: o delovnem človeku. O delavcu. O delavkah. Razpravljalci so jih brezčutno zbasali v številke, ki govorijo, da je danes ostalo brez dela spet nekaj tisoč ljudi. V Mariboru. Na Primorskem. V Metliki. Kot bi govorili o ovcah, ne pa o ljudskih usodah. Ostati brez dela niso mačje solze. Zmanjšati delavcem plače za dvajset odstotkov ni mačji kašelj. To so življenja družin. Tu so otroci, če lahko potrkam malce na to struno. Ko ni denarja za plačilo položnic, za mleko in kruh, postane življenje nekaj groznega. Prav nič več ni pomembno, če bo šla Hrvaška v NATO ali ne. Če smo predsedovali Evropski uniji ali ne. Če bo Univerzijada v Mariboru ali ne.

Že dolgo tega je nekdo napisal, da je treba najprej misliti na stvarno življenje in šele nato filozofirati. In tega slednjega, filozofiranja je preveč. Veliko preveč. Ljudi ne nazadnje prav malo brigajo vzroki za nastanek finančno gospodarske krize, njen vpliv na etiko, moralo, morebitne spremembe družbenih vrednot, ljudje hočejo enostavno živeti. Živeti v lepšem svetu, v svetu, kjer bo človeka dostojno življenje nekaj tako samoumevnega, kot sta dihanje in bitje srca. Tudi zdaj, za valentinovo, ko niti ljubezen več ni to, kar je bila.

Saj veste: ljubezen gre skozi želodec in celo sestradane podgane pomislijo prej na hrano kot na ljubljenje, pa ne bi ljudje, ki smo že davno presegli klice divjine.

Ali pa smo samo mislili, da smo jih.