Splet

Med pomembnimi rojaki, ki jih je življenjska pot odpeljala daleč od domačih krajev, je tudi Ludvik Ceglar, duhovnik, pisatelj in raziskovalec slovenske izseljenske zgodovine. Rodil se je 13. novembra 1917 v Metliki, umrl pa 4. februarja 1998 v brazilskem São Paulu. Velik del svojega življenja je posvetil Slovencem v tujini, ohranjanju njihove skupnosti in zbiranju zgodovinskega gradiva.

Ceglar se je rodil v železničarski družini, ki se je ob začetku prve svetovne vojne iz Litije preselila v Metliko. V družini so se rodili trije bodoči duhovniki: Stane, Karel in Ludvik. Po zgodnji očetovi smrti se je mama Marija, rojena Groznik, po koncu vojne s petimi otroki vrnila v Litijo. Ludvik je tam obiskoval osnovno šolo, nato pa v Ljubljani klasično gimnazijo, kjer je leta 1937 maturiral.

Splet

Med letoma 1941 in 1945 je študiral bogoslovje v Ljubljani. Maja 1945 se je skupaj z begunci umaknil na avstrijsko Koroško. V stolnici v Krki mu je duhovniško posvečenje podelil sarajevski nadškof Ivan Sarić, ki je bil prav tako begunec.

Prvo službo je nastopil kot kaplan v Gunzenbergu na Koroškem. Tam se je posvetil tudi zbiranju obsežnega gradiva o Slovencih v krški škofiji ter prizadevanjem za verouk v slovenskem jeziku. O tem je napisal razpravo Boj slovenske manjšine v krški škofiji na Koroškem – Avstrija za verski pouk v slovenščini.

Konec leta 1948 je emigriral v Južno Ameriko, v Čile. Duhovniško službo je opravljal v krajih Peumo in Maipo, leta 1956 pa se je preselil v Brazilijo. Najprej je deloval v zvezni državi Goiás, že naslednje leto pa se je preselil v zvezno državo São Paulo, kjer je živela največja slovenska izseljenska skupnost. Delal je kot kaplan v šolah in bolnišnicah, pomagal v župnijah in semenišču.

Leta 1971 je bil imenovan za prvega župnika novoustanovljene župnije za Slovence v škofiji São Paulo. To službo je opravljal do leta 1979. Slovenska skupnost se je zbirala v cerkvi Svetega Rešnjega Telesa, ki jo je zgradil slovenski izseljenec Alojzij Ilc. Ceglar je dobro organiziral njeno delovanje, med drugim redna mesečna in letna srečanja. Skupnost je izdajala tudi glasilo Novice pod lipo.

Pomemben del njegovega dela je bilo raziskovanje in zbiranje arhivskega gradiva. Posebej se je posvečal ljubljanskemu škofu Antonu Vovku, o katerem je napisal štiri knjige, zadnja je izšla po njegovi smrti. V poznejših letih je preučeval tudi fatimske dogodke in o njih objavil več razprav. Zanimala ga je še življenjska pot kapucina Janeza Madona, ki je v 19. stoletju deloval v brazilski državi Minas Gerais.

Ceglar je pisal tudi pesmi, ki so jih uglasbili različni slovenski glasbeniki, med njimi Stanko Premrl, France Cigan in belokranjski glasbenik Silvester Mihelčič. Svoje prispevke je objavljal v izseljeniških glasilih v Braziliji, Argentini, Avstraliji, Avstriji in ZDA, tudi pod psevdonimoma Anton Podstenar in Gregor Hribar.

Svojo bogato arhivsko zbirko je zapustil stiškemu samostanu. Tako je za njim ostala dragocena dokumentarna zapuščina človeka, ki je velik del življenja preživel daleč od Slovenije, a je ostal tesno povezan s slovensko zgodovino, kulturo in rojaki po svetu.