UI

V petek so v Kulturnem centru Janeza Trdine predvajali film Kar je treba storiti. Dokumentarni film o ljudeh v ljubljanski Delavski svetovalnici. Film, nagrajen z dvema arenama, vesno žirije za najboljši film in nagrado posebne žirije Svetovnega katoliškega združenja za komunikacijo za najboljši film na festivalu DOK v Leipzigu. 

Film pripoveduje zgodbe o delavcih. Izkoriščanih in opeharjenih. O migrantskih delavcih iz dežel nekdanje Jugoslavije pa o afriških in tudi o slovenskih delavcih, ki jim je sistem obrnil hrbet in delodajalcem pustil, da delajo z njimi kot s sužnji.

Slovenci se imamo za pridne, delavne, poštene in dobre. Vsaj imeli smo se za takšne, ko smo se odločali, da izstopimo iz jugoslovansko-balkanskega kotla. Tudi drugi so nas imeli za takšne. Pa smo res takšni? Zgodbe izigranih delavcev nam kažejo ogledalo. Pravijo, da »špegu ni kriv, če je v njem grd obraz«.

Zgodbe, kot so Marinblu, paragvajski suženjski delavci v nezakoniti tovarni cigaret v Lendavi ali o opeharjenih delavcih, zaposlenih pri zdaj že nekdanjem poslancu Mijiču, so le vrh ledene gore. Izkoriščanje in zlorabljanje tujih delavcev je v Sloveniji postalo običajna praksa, je v pogovoru po projekciji filma zatrdil vodja Delavske svetovalnice Goran Lukić, hrvaški režiser filma Srđan Kovačević pa dodal, da se to dogaja tudi na Hrvaškem in celo v najbolj razvitih in urejenih državah Evropske unije. 

V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katero koli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki. Tako pravi slovenska ustava in vse to velja tudi za tujce. Je pa v ustavi zapisan tudi tale stavek: Gospodarska pobuda je svobodna. In mnogi si to svobodo predstavljajo po svoje in jo postavijo nad človekove pravice.

Tujcem pri nas ni lepo. Prav tisti dan, ko je bil v Novem mestu na sporedu film Kar je treba storiti in je Goran Lukić govoril o tem, kaj se pri nas dogaja tujim delavcem, je nekdo v Ljubljani na ulici pretepel filipinskega delavca, ko se je ta vračal z dela. Ni ga poznal in Filipinec ga ni z ničimer izzval. Človek ga je pretepel, ker je bil drugačen, ker je bil videti neslovensko. Do tod smo prišli. In pri tem aktualna vlada načrtuje še več omejitev in pogojev za vključevanje teh ljudi v slovensko družbo. 

In te delavce potrebujemo. Delavce za trakom in delavce s krampom v roki, pa tudi pediatre, elektroinženirje in zidarje. Res je. A zakaj potem elektroinženirka iz Ukrajine in mlada Albanka z univerzitetno diplomo delata kot čistilki v Novem mestu v nekih javnih zavodih, pediatrinja pa sedi doma? Preveč ovir smo jim postavili, da bi lahko uveljavili svojo izobrazbo in znanje. In še več jim jih bomo postavili. Da jih odženemo. Da bo Slovenija ostala slovenska. Čista. No, čista ne. Za čistočo pri nas večinoma skrbijo tujci.