##IMAGE-3524575##

Območno združenje Rdečega križa Sevnica ima na seznamu 560 prejemnikov pomoči in tako skupaj z njihovimi družinskimi člani pomaga 1.260 ljudem v občini Sevnica.

Materialno pomoč sevniški Rdeči križ deli ob ponedeljkih in sredah in na teden tako razdeli povprečno 20 do 25 prehranskih paketov s pralnim praškom in toaletnim kompletom. »Poleg tega dajemo še hrano prek sklada za evropsko pomoč, ki jo dobimo trikrat na leto. Takoj ko jo prejmemo, razdelimo tudi do dve toni te hrane na teden. Trenutno imamo skladišče polno, ker smo na začetku oktobra dobili zadnjo dobavo te hrane iz sklada, dovolj imamo tudi prehranskih paketov, ki smo jih nazadnje nabavili še s preostankom denarja iz našega lanskega dobrodelnega koncerta. Brez tega bi bilo naše skladišče del leta prazno,« pravi sekretarka Mojca Pinterič Krajnc.

Sevniški Rdeči križ razdeli občanom tudi, kot pojasnjuje sekretarka, težko merljivo količino rabljenih oblačil, obutve in druge opreme. Območno združenje ima veliko in lepo urejeno skladišče, kajti dela po načelu, da mora Rdeči križ vsakega prosilca sprejeti dostojno. Slabih oblačil in slabe obutve ne daje naprej. Žal v združenju ugotavljajo, da je še mnogo ljudi prepričanih, da je za Rdeči križ dobro prav vse.

Včasih so po pomoč na Rdeči križ prihajali brezposelni in tisti brez rednih dohodkov ter prejemniki denarne socialne pomoči. Zdaj je že nekaj let drugače. »Prejemniki pomoči so tudi posamezniki, ki so zaposleni in dobivajo nizke plače oziroma jih ne dobivajo, družine z obema zaposlenima staršema, upokojenci z nizkimi dohodki, enočlanska gospodinjstva in enostarševske družine. Na novo prihaja veliko tistih, ki so že do zdaj živeli na pragu revščine, a niso želeli prositi za pomoč, zdaj pa resnično nimajo za preživetje. Številni so v začaranem krogu revščine, npr. zaradi nizke pokojnine imajo slabo hrano, živijo slabo in so slabšega zdravja, in vse to nemalokrat vodi v družbeno izključenost. Živijo pod pragom, ki zagotavlja človeka dostojno življenje. Ljudje zaradi dolgotrajne stiske tudi psihično zbolijo,« pravi sekretarka.

Najbolj ogrožena so enočlanska gospodinjstva, največje stiske so v najemniških stanovanjih. Med starejšimi so še posebno ranljive ženske, te so pogosteje zapostavljene, prejemajo manjše pokojnine, saj so v dejavni dobi morale poskrbeti za družino, namesto da bi bile poklicno dejavnejše.

»Ugotavljamo tudi, da je dobrodelnost zelo prisotna in razširjena, a se ljudje pogosto izgovarjajo, zakaj ne bi delovali dobrodelno. S tem je povezana tudi težava. Naše skladišče je ob glavni cesti. Ta lokacija tistim, ki iščejo napake in slabo delo drugih, daje mnogo možnosti, da nas ogovarjajo in širijo neresnične informacije, kdo vse pri nas dobi pomoč. Če namreč prijazen, dobro situiran sosed pripelje onemoglo sosedo k nam po paket pomoči in ji ta isti, njen, paket še nese v svoj avto in to vidi mimovozeči, do dobrodelnih organizacij sovražno nastrojen človek, bo pol vasi in zraven še kakšna uradna ustanova izvedela, kakšne 'neznanske nepravilnosti' se dogajajo v Rdečem križu,« pripoveduje sekretarka.

Očitke o tem morajo poslušati tudi prostovoljci, ki opravijo večino dela v združenju. Kritike slišijo predvsem takrat, ko po hišah pobirajo članarino, ki znaša le pet evrov letno. Marsikje v občini zato članarine sploh več ne pobirajo.

»Naše delo je žal tako, da ne moremo veliko objavljati, komu pomagamo. Ne moremo objavljati fotografij, ko smo npr. med zadnjimi jesenskimi počitnicami peljali trideset otrok iz naše občine na povsem brezplačno enotedensko letovanje na Debeli Rtič. Ne moremo objaviti tudi, da v teh dneh na Debelem Rtiču omogočamo enotedensko letovanje šestim starejšim osebam. Vedno najdemo take, ki so takih počitnic zelo potrebni, a si jih sami ne morejo privoščiti. Vse življenje so le delali za preživetje družine, a so malo mislili nase. Prav vse negativne plati našega, pogosto nehvaležnega dela, so več kot poplačane, ko lahko obiščem take ljudi na domu in jih vprašam, ali bi šli za teden dni na morje. Vsakič je med njimi vsaj eden, ki morja sploh še ni videl. In kakšna veselje in hvaležnost sta, ko jih pridem pričakat na avtobusno postajo, ko se vrnejo. Ni besed!« sklene sekretarka Mojca Pinterič Krajnc.

Članek je bil objavljen v 46. številki Dolenjskega lista z dne 15. november.