Vzgoja je stvar družine, ne le vrtca in šole
Nekoč pravzaprav še ne tako dolgo nazaj, smo o nasilju v šolah poslušali le od nekje daleč, predvsem iz tujine. A zdi se, da je že nekaj časa drugače, da je nasilja vse več tudi na naših šolah in da hrami učenosti niso več varen prostor, ne za otroke ne za učitelje. Žalostno, nesprejemljivo in skrb vzbujajoče.
Zaradi medvrstniškega nasilja, ki je postal resen vzgojni in varnostni problem, so zaskrbljeni mnogi: od ravnateljev, učiteljev, strokovnih delavcev, otrok in staršev. Tudi Mateja Petric, univ. dipl. pedagoginja, dolgoletna direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Novo mesto, opaža porast nasilja v naših šolah in odsotnost številnih vrednot ter pomanjkanje zdravih medsebojnih odnosov med mladimi in v družbi na splošno.
Meni, da je o nasilju, ki se žal ne dogaja le v šolskem prostoru in okolju, treba govoriti vedno znova in znova ter da si pred njim ne gre zatiskati oči. »Čeprav nam nasilja nikoli ne bo uspelo izkoreniniti, pa ga lahko zajezimo in se ga naučimo obvladovati. Nekako tako kot jezdec lahko brzda divjega konja. Zato pa je treba nasilje najprej dobro poznati,« povzame misel priznanega francoskega zgodovinarja in politologa Jacquesa Sémelina.
Šola bi morala biti za otroka najvarnejše zatočišče.
NASILJA VSE VEČ
To je pomembno toliko bolj, ker je po njenem opažanju nasilja med mladimi, v šolah in v domačem okolju vse več – pa ne zato, ker bi bili nanj dandanes občutljivejši ali samo zato, ker mediji tako pridno poročajo o številnih nasilnih dogodkih.
»Gre za to, da današnji čas, družba, način življenja in izgubljanje številnih vrednot vodijo k vse pogostejšim in hujšim oblikam nasilja. Življenje nekoč in danes je zelo drugačno. Pod »nekoč« imam v mislih le nekaj desetletij nazaj. Takrat je bila vzgoja drugačna, drugačni so bili medsebojni odnosi in živelo se je drugače: počasneje, strpnejše, povezovalno in sodelovalno. Vedenjski odkloni otrok in mladostnikov se niso pojavljali v tako številnih in hudih oblikah kot danes,« meni Mateja Petric.
K porastu nasilja po njenem mnenju pripomorejo medsebojna odtujenost, nestrpnost, egoizem, egocentričnost, nenehno hitenje, družinska dinamika, starševska vzgoja, digitalizacija in neupoštevanje (ne nepoznavanje) pravil, reda in vrednot.
SKORAJ VSE DOPUSTNO
»Ker posledic za neustrezna in nasilna ravnanja (skoraj) ni, je (skoraj) vse dopustno. Otroci in starši se dobro zavedajo, da se otroku ne more nič zgoditi, ker se bo že nekje našel en člen ali zakon, ki bo varoval avtonomnost, svobodo posameznika in opravičil neprimerno ravnanje. Če ga ne bodo našli starši sami, jim bodo pri tem pomagali odvetnik, zakonodaja, različni pravilniki,« razmišlja direktorica novomeškega svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše.
Ko je nekoč otrok storil kaj nedovoljenega v vrtcu, šoli, na ulici …, so starši in šola z roko v roki hitro razrešili zadevo s posledicami, ki so bile jasne odločne in poučne. Sledili so kazni, ukrepi ali popravljanje napak.
KAZEN JE VZGOJNA!
»Današnji vzgojni in šolski sistem pa takih načinov reševanja nasilnih pojavov ne pozna oz. ne dopušča. Se pa ob neljubih situacijah na široko iščejo pojasnila, obrazložitve, opravičila za vsako nedopustno in neustrezno ravnanje,« pove Petriceva.
Zasloni ne smejo biti otrokov vzgojitelj in učitelj.
Strinja se, da ima vsak zakaj svoj zato in da nam otrok s svojim ravnanjem nekaj sporoča. Prav je, da se otroka, ki se poslužuje neprimernega vedenja, vedno obravnava celostno, ni pa prav, da so posledice za določena ravnanja tako nejasna oz. da ne vzdržijo.
»Včasih se zdi, kot da imamo vsi »zvezane« roke ob nujnih ukrepih. V izogib dolgotrajnim procesom in številni papirologiji se marsikatera zadeva niti ne začne reševati,« je jasna sogovornica, prepričana, da mora vsakemu neustreznemu in nedovoljenemu vedenju slediti posledica.
»Kazen je bila vzgojna od nekdaj in gotovo bo njena vzgojna moč tudi ostala. Na posledicah in lastnih izkušnjah, tudi neugodnih, se namreč vsi najbolj in največ naučimo. Tu nikakor nimam v mislih vzgojnih ukrepov v »papirnati« obliki, kot so vzgojni opomini, ukori … Tovrstne kazni za otroka nasilneža največkrat nimajo nobene vrednosti in pomena. V mislih imam vzgojne procese, komunikacijske poti, metode reševanja konfliktov in učenje načinov obvladovanja čustev oz. celostno ukvarjanje z nasilnim otrokom,« pove.
VČASIH PELE PESTI, DANES PA …
Nasilje v šolah je prisotno od nekdaj, zaskrbljujoče pa je, da se oblike nasilja spreminjajo in da se starostna stopnja nasilnežev, in posledično seveda tudi žrtev, niža. Nasilje namreč zaznavajo že v vrtcu.
Včasih je bilo med mladimi prisotno predvsem fizično nasilje, »pele so pesti«, danes pa se poslužujejo fizičnega in psihičnega nasilja, in to v veliko hujših oblikah. Veliko je verbalnega nasilja, pojavljajo pa se tudi novejše oblike nasilnih vedenj, kot so: nasilje na spletu, nasilje nad lastnim telesom (kamor sodijo različne oblike samopoškodb) pa prikrito, tiho nasilje, kot je prepričevanje druge osebe, da žali, zlorabi žrtev, nekomu odtuji prijatelja, izključuje iz skupine itn. Večino naštetih ravnanj po opažanju Petriceve dojemajo otroci žal kot »hec« ali »igro«.
V šolski prostor (pre)pogosto zaidejo celo orožje, ki ga otrok prinese od doma, in različni nevarni predmeti. Med zadnje gotovo sodijo mobilni pametni telefon in druge digitalne naprave.
ZASLONI NISO UČITELJI
»Večina otrok na številna neprimerna ravnanja ne gleda z razumom, ampak doživljajsko. Odstopajoča ravnanja se jim zdijo inovativna, zanimiva, opozorilna, frajerska. To se mi zdi velik problem današnjega časa,« pravi Mateja Petric.
Zasloni ne smejo in ne morejo biti otrokov vzgojitelj in učitelj. »Ne učijo komunikacijskih veščin, ne medsebojnih odnosov, ne življenjskih pravil. Nagovarjajo in spodbujajo k nečemu, kar velikokrat ni realno, ni mogoče, je tvegano in ni primerno,« pripoveduje in poudari, da bi starši morali imeti nadzor nad tem, kaj otroci počnejo v življenju in kaj spremljajo na spletnih omrežjih. Predvsem pa, koliko časa porabijo oz. »izgubljajo« pred zasloni. Starševski nadzor in časovne omejitve uporabe digitalnih naprav so za zdravo odraščanje vsakega otroka nujne in potrebne.
VZGOJA ZA STARŠE
Kaj storiti, da bo drugače? »Življenje je treba upočasniti ter vzgoji vrniti večji pomen in poudarek,« pravi Mateja Petric in jasno pove, da se bistvo problema skriva v vzgoji, ki se začne v družini, ne šele v vrtcu ali šoli.
Na starših je, da svoje otroke vzgajajo za prave vrednote, kot so: razumevanje, strpnost, poslušanje, medsebojna komunikacija, spoštljivi medsebojni odnosi, sprejemanje različnosti, drugačnosti … Prav zato tako zelo poudarja pomen učenja starševskih veščin in nujno oz. obvezno uvedbo šole za starše.
»Skoraj za vsako aktivnost moramo opraviti določen tečaj, le za vzgojo ni potrebno nobeno predhodno znanje. Vzgajati naj bi znali kar vsi. Starši namreč lahko na svoje otroke z lastnim zgledom, prek odnosov in s svojimi ravnanji prenesejo le tisto, kar premorejo in zmorejo tudi sami. Bogdan Žorž je nekoč dejal, da se boji časov, ko bodo v šolo prišli razvajeni otroci razvajenih staršev. In zdaj so že ti časi,« pove Petriceva.
Za Rome ali kogar koli drugega morajo veljati enaka pravila, red in zakoni. Brez izjeme. Tudi ukrepi in posledice morajo biti za vse enaki.
PERMISIVNA VZGOJA
Naša pedagoginja meni, da je za številna nesprejemljiva otrokova ravnanja kriva tudi permisivna vzgoja, ki ima gotovo veliko neugodnih posledic za otroka.
»Otrok ostaja center sveta in dovoljeno mu je (skoraj) vse, saj starši ne želijo biti strogi in jasni ter dosledni v svojih namerah, zahtevah, pravilih. Doslednost in vztrajnost namreč terjata starševski čas in močno voljo ter energijo, zato v veliko primerih raje popustijo, odnehajo in »pozabijo« na svoje zahteve, red, pravila. Otrok ostaja zmagovalec, hkrati pa razvija potrebo po vedno več pozornosti, svobode, pravic … Otrok v vsakem starostnem obdobju želi opozoriti nase na kakršen koli način – sprejemljiv pa tudi nesprejemljiv, samo da je opažen in uzrt,« pripoveduje sogovornica.
VARNOSTNIKI DA ALI NE?
Čeprav bi šola morala biti za otroka najvarnejše zatočišče, saj tu preživi skoraj več časa kot doma, pa ni vedno tako. Zdi se, da sta šolam odvzeti vzgojna moč in avtonomija.
Mateja Petric poudari, da bi ničelna toleranca do nasilja morala veljati za vse, vedno in povsod, a dejstvo je, da imamo ljudje do nasilnih pojavov zelo različno percepcijo. Tudi šole in učitelji različno pristopajo.
»Eni se ustavijo ob najmanjšem odstopajočem vedenju otroka, drugi pa bi to isto situacijo tolerirali, mogoče spregledali, vsaj nekaj časa, dokler se problem ne stopnjuje. Menim, da se je treba na vsako nedovoljeno, odklonilno, nedopustno vedenje otrok v šoli odzvati takoj in na samem začetku. Vsakemu neprimernemu ravnanju morajo slediti tudi posledice. Tu pa nastopijo težave, saj teh v večini ni. Zakonodaja, ki je vezana na nasilna dejanja, se bere in razume zelo različno. Nič se ne zgodi, dokler problem ne izbruhne na najbolj krut, grd in hud način. Potem pa se vsi državljani čudimo, kaj vse se dogaja okrog nas, zakaj nismo kaj ukrepali prej,« opominja sogovornica, ki meni, da uvedba varnostnikov po šolah ni najboljša in trajna rešitev. Lahko pa je začasna.
NOV PREDMET
»Nujno bi bilo otroke naučiti različnih socialnih veščin in spretnosti, reševanja konfliktnih situacij, prepoznavanja in obvladovanja različnih čustvenih situacij, komunikacijskih veščin, razvijanja in negovanja zdravih medsebojnih odnosov. Vseh teh spretnosti se da naučiti in priučiti. Mladi morajo znati nadzirati sami sebe, ne pa da jih nadzira varnostnik,« meni Petriceva in doda, da če bi lahko vplivala na predmetnik v osnovni šoli, bi gotovo uvedla predmet učenje za življenje, ki bi zajemal učenje različnih življenjskih spretnosti in veščin.
Varnostniki na šolah niso najboljša rešitev.
Otrok, ki »učnih lekcij« o ustreznem vedenju in ravnanju v različnih življenjskih situacijah ne dobi v družini, mora te pridobiti v šoli ali drugih zunanjih ustanovah, kamor sodi tudi njihov svetovalni center.
POISKATI POMOČ
»Potrebne so izkušnje in potreben je »pravi učitelj«. In šola ima marsikdaj premalo moči in kompetenc za razreševanje kriznih situacij,« meni Mateja Petric.
A vedno je treba prisluhniti žrtvi in nasilnežu; obema se je treba posvetiti v enaki meri. Z otroki, ki so deležni nasilnega vedenja, in z nasilneži se je treba ukvarjati sistemsko, postopno in celostno. Ne gre pozabiti, da pri tem družini (staršem) in šolam lahko pomagajo tudi različne strokovne službe: centri za socialno delo, svetovalni centri, Društvo za nenasilno komunikacijo in drugi.
Ničelna toleranca do nasilja – za vse, vedno in povsod!
