V torek, 29. septembra, smo učenci devetih razredov OŠ Belokranjskega odreda Semič imeli tehnični dan z namenom, da bi se več naučili o življenju Kočevarjev. Osredotočili smo se predvsem na vodne vire in življenje Kočevarjev. Več o Kočevarjih smo izvedeli dan prej, ko nam je gospa Maridi Tscherne predstavila njihov izvor in običaje.

Zjutraj nas je v jedilnici najprej pozdravila gospa ravnateljica, ki nam je pojasnila, da v sklopu Unesco šole vsako leto posvetimo več pozornosti določenemu spomeniku, ki nas spominja na našo živo preteklost. Prav tako nas je pozdravil gospod Anton Prelesnik, ki je bil naš vodič. Pridružila se nam je tudi gospa Maridi Tscherne.

Skupaj z učitelji smo odšli na avtobus, ki nas je popeljal v vas, ki se imenuje Blatnik pri Črmošnjicah (oz. Ruβbach), kjer se je odvijal tehnični dan. Razdelili smo se v tri skupine. Najprej smo se odpravili k spomeniku vodovoda, ki je bil postavljen leta 1898 ob zaključku gradnje belokranjskega vodovoda - ob njem je nekoč stala vas. Presenetil nas je podatek, da je tam nekoč stala domačija z mlinom gospe Marije Avguštin. Ob spomeniku nam je gospod Prelesnik povedal več o vodovodu v kočevarskih naseljih z gospo Marijo Avguštin pa smo učenci novinarske ekipe naredili intervju. Medtem se je ena skupina ukvarjala z Land Artom − ustvarjala je po navdihu iz narave. Dogajanje je spremljala fotografska skupina, ki je fotografirala dogajanje in objekte, ki smo si jih ogledali v vasi. Blatnik pri Črmošnjicah je dobil ime po značilnostih povezanih z vodo (Ruβ v prevodu pomeni sajast oz. črn. Verjetno pa je le okrajšava za ime Črni potok.). Vaščani so se preživljali večinoma s poljedelstvom. V vasi je delovala tudi opekarna, ki je po zaprtju za sabo pustila jamo, ki jo je kasneje zalila voda. Ta vodni bazen še danes imenujejo Tajht, kar v prevodu pomeni ribnik oz. velika luža. Nato smo si ogledali razvaline cerkve sv. Križa. Opazili smo, da nekdo še vedno skrbi za grobove ob cerkvi. Tam nas je presenetila novinarska ekipa RTV Slovenija. Snemalec in novinarka Petra Držaj sta delala prispevek Šolarji s fotoaparati lovili dediščino Kočevarjev.

Po končanem ogledu smo se vrnili nazaj na trato pri spomeniku, kjer smo se družili. Ob 11.45 smo odšli proti avtobusu, ta nas je nato ob 12. uri odpeljal proti šoli.

Kristjan Bulič, član novinarske ekipe

Gospa Marija Avguštin je prijetna gospa, ki smo jo spoznali na tehničnem dnevu, 29. septembra. Odpravili smo se na Blatnik pri Črmošnjicah, kjer smo si ogledali obelisk, ki so ga postavili leta 1898 ob zaključku gradnje prvega belokranjskega vodovoda. Iz fotografij smo lahko razbrali, da je nekoč tam stala vas. Danes, le če zelo dobro pogledamo, vidimo nekaj ostankov ruševin. Gospa Marija nam je povedala, da je tam stala njena domačija z mlinom, ki je vaščane in ostale oskrbovala z moko. Povedala nam je tudi, da ima kočevarske korenine. Opisala nam je, kako je potekala izselitev v krško - brežiško okolje.

Kdaj ste se rodili?

Rodila sem se leta 1934 očetu, ki je bil Slovenec (ker je živel izven jezikovnega otoka, je avtomatično veljal za Slovenca) in mami Kočevarici. Imam še brata Jožeta Ogulin, živel je v Nemčiji in se je sedaj z ženo preselil v Dolenjske Toplice, kjer si je zgradil hišo.

Kaj se je zgodilo z vašo družino decembra 1941?

Oče je bil kot jugoslovanski vojak poslan v nemško ujetništvo v severni Nemčiji, kjer je do konca vojne delal. Mamo in naju z bratom pa so preselili v Kompolje pri Boštjanu. Tam so nas nastanili v neko izpraznjeno hišo.

Ste lahko vzeli kaj s seboj?

Nekaj malega smo vzeli, nič živine, spomnim se, da smo vzeli jabolka, shranjena v lesenem sodu.

Kako ste se počutili ob selitvi?

Bilo nam je zelo hudo, jokali smo.

Kako je potekalo šolanje?

Prvi razred sem obiskovala v Vrčicah, spominjam se, da smo pred šolo hodili past živino, učni jezik je bil slovenski. V Kompoljah pri Boštjanu sem obiskovala nemško šolo, do katere smo hodili eno uro. Učni jezik je bil nemški. Bila sem pridna učenka, s šolo nisem imela težav. Učitelj je bil iz Kočevja, pisal se je Križe.

Katere predmete pa ste imeli v šoli?

Računstvo, pisanje, branje, ročna dela (učili smo se plesti oz. »štrikati«), zgodovino. Imeli smo že zvezke, ko sem bila na Vrčicah, pa smo pisali na tablice.

Kdaj ste se vrnili v Belo krajino?

Oče se je leta 1944 vrnil, v ujetništvu je delal kot kolar. Oče pravi, da je v Vrčice najprej prišla žena z otrokoma, šele nekaj tednov za njimi on.

Kdo pa je kolar?

Tisti, ki izdeluje vozove – »federvagne«.

Kako je izgledala vas, ko ste se vrnili?

Naša hiša je bila požgana, ostali Kočevarji so se izselili. Ostali so samo Ovni. Hišo so požgali Italijani leta 1942, nato so skoraj 2 leti živeli v zidanici v Semiški gori (začasno nam je odstopil stanovanje gospod Derganc, ki je živel v Ljubljani − izhaja iz Semiča), nato veliko let v neki zapuščeni hiši na Vrčicah (ki ni bila naša last). Kasneje je oče v Gabru zgradil svojo hišo.

Opišite nam, kako je izgledala vas Blatnik, preden ste se izselili.

Domačija mojih staršev je stala v vasi Blatnik ob potoku. Imeli so mlin. Danes je ostal samo še en vogal hiše. Vse je v ruševinah. Spomnim se, da je mama pekla kruh ob sobotah za cel teden. V mlin so prihajali mlet od daleč – mleli so koruzno moko.

Kaj pa ste še jedli v tistih časih?

Predvsem koruzni kruh, mleko, žgance, močnik.

Kaj pa ste po navadi dobili za Miklavža?

Suho sadje, krhlje, suhe hruške (sušili smo tepke). Ne pa kot danes, moji vnuki in pravnuki so večinoma razvajeni. Niti čokolade se več ne razveselijo.

Glede na to, da je bila vaša mama Kočevarica, ali znate povedat kaj po kočevarsko?

Veliko sem že pozabila, spomnim se, da je mama velikokrat rekla: »Prav shait ünt vil shölt´r uәrbaitn!« kar v prevodu pomeni »Pridni bodite in delajte!«.