Vojna za Slovenijo - 30 let: Spomini političnega komisarja
V drugi polovici leta 1990 sem dal soglasje za sodelovanje v intervencijskem vodu TO Brežice in v novembru istega leta pridobil pooblastilo za nošenje vojaškega orožja, ki ga je izdal Občinski štab TO občine Brežice. In zakaj še? Zato ker smo se mesečno srečevali na usposabljanjih in s tem ohranjevali bojno pripravljenost za primer posredovanja JLA.
V času okoli plebiscita in vse do razglasitve samostojnosti je bila Slovenija deležna veliko pritiskov in groženj takratnega političnega in vojaškega vrha Jugoslavije. Pritiski so se stopnjevali in nastopil je dan razglasitve samostojnosti – 26. junija 1991. »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan,« je svoj govor ob razglasitvi državnosti sklenil predsednik Milan Kučan. 27. junij je bil res nov dan, prvi dan vojni dan intervencijskega voda TO Brežice.
Enota se je okoli osme ure zvečer v Rigoncah spopadla z oklepnim vodom 4. oklepne brigade JLA, ki je prišla iz Jastrebarskega na Hrvaškem. Tu so se razblinile tudi moje sanje, da mi ne bo treba uporabiti strelnega orožja. Takšno prepričanje sem zagovarjal vse od trenutka, ko sem prejel pooblastilo za nošenje vojaškega orožja. Mislil sem, da smo na pragu 21. stoletja že dovolj zreli in razumni, da bomo znali razrešiti vsa nasprotja s trdimi in z dolgotrajnimi pogajanji in v prepričanju, da lepa beseda lepo mesto najde, sporazumno odšli iz Jugoslavije. Motil sem se. Naloga, zaustavitev oklepnega voda, je bila uresničena, a cena za to je bila velika. Namestnik poveljnika intervencijskega voda poročnik Robert Fink je bil ranjen, teritorialec Jernej Molan je v spopadu umrl. Dogodka sta me globoko pretresla. Hitro smo zagotovili prevoz ranjenca v brežiško bolnišnico, pokojnega Jerneja pa so vaščani odnesli v gasilski dom Rigonce, potem pa je skrb za pokojnega prevzelo poveljstvo Občinskega štaba TO Brežice. Rigončani so poskrbeli tudi za del enote, ki ni imela prevoza do Brežic. Zagotovili so jim prenočitev in naslednji dan prevoz na novo lokacijo.
Spomin na dogodke prvega dne osamosvojitvene vojne mi potrjuje prepričanje, da je bilo sodelovanje med teritorialci in vaščani, v mojem primeru Rigončani, izjemnega pomena. Če ne bi bilo zaupanja, poznanstva in sodelovanja med obema stranema, bi bila enota v bistveno težji situaciji. Po zavitih stranskih poteh je potekalo vračanje dela enote na izhodiščno točko v brežiško osnovno šolo ter miselno preigravanje samega sebe, kako seznaniti krške in sevniške teritorialce intervencijskega voda z dogodki v Rigoncah. Kako povedati, da imamo mrtvega in ranjenega? Že ob prihodu v šolo me je čakalo presenečenje. Obe enoti sta imeli informaciji o dogajanju v Rigoncah; opazna sta bila strah in želja, da se zapusti Brežice in zaradi varnosti odide na rezervno lokacijo. To se je dogajalo med 20. uro, ko se je spopad začel, in 23.30, ko smo brežiško šolo zamenjali z artiško osnovno šolo. Okoli 23. ure je bila tudi huda nevihta z grmenjem. Bilo je temno kot v kozjem rogu in mesto je bilo zastrašujoče prazno in nenavadno mirno. Očitno je tudi vreme spoznalo in potočilo solze za norost odraslih, ki se ne znajo in ne zmorejo dogovarjati, ampak morajo svoj prav dokazovati z orožjem.
S prihodom v artiško osnovno šolo so moje misli začele spreletavati različna vprašanja. Kako je z ranjenim Robijem, kako je z mojimi – ženo, otrokoma? Na kak način navezati stike s svojci, katerih najdražji so bili udeleženi v spopadu? Vse te informacije o spopadu, smrtni žrtvi in o ranjencu je lokalna radijska postaja Radio Posavje Studio Brežice sporočila svojim poslušalcem skoraj nemudoma po dogodku. Tako so poslušalci izvedeli o dogodku, niso pa izvedeli, ali je med njimi njihov sin, mož, oče, prijatelj. Si predstavljate, kako bi se vi odzvali v nočnih urah na zvonjenje telefona, zavedajoč se, da je bil vaš najbližji udeleženec spopada?
Zvedava vprašanja pa so zastavljali tudi teritorialci, ki so nas sprejeli na novi lokaciji. Zanimale so jih vse podrobnosti, saj nihče izmed nas ni imel neposrednih bojnih izkušenj. Težko je bilo ohranjati mirnost pri opisovanju dogodkov, zavedajoč se, da lahko tresenje v glasu ali solza v očeh povzroči pri sogovorniku nelagodje, ki lahko preraste v čustveno otopelost. In postopoma se je začelo daniti. Začenjal se je nov dan, obsijan s sončnimi žarki, za nas pa drugi dan osamosvojitvene vojne za Slovenijo. Bilo jih je še devet.
Članek je bil objavljen v posebni prilogi Dolenjskega lista ob 30-letnici slovenske samostojnosti VOJNA ZA SLOVENIJO - 30 LET.
