Boštjan Falkner z Otočca pri Novem mestu se v teh dneh s ponosom ozira tri desetletja nazaj, ko mu je konec junija 1991 še z dvema sotrpinoma v prelomnih dneh slovenske osamosvojitvene vojne uspelo srečno pobegniti domov iz daljnega Bihaća.

»Bilo je pogumno in tvegano dejanje. Danes, ko sem starejši, bi verjetno bolj razmišljal, a vem, da bi pobegnil, saj si ne predstavljam, da bi moral streljati na svoje sonarodnjake,« pove Boštjan, ponosen, da so ga kasneje odlikovali z vojnim znakom Zvest Sloveniji.

Za vojno je izvedel po radiu. Bal se je za svoje doma.

V JLA je odšel po končani gimnaziji septembra 1990. Prvega pol leta se je šolal za rezervnega častnika intendantske službe v tretji največji vojašnici v državi, v vojašnici Maršala Tita v Sarajevu. Po usposabljanju so ga premestili v Bihać in ga kot mlajšega vodnika postavili za komandirja voda. Spomladi se je že kar močno čutilo, da se politične razmere spreminjajo, na kar ga je ob obisku domačih opozarjal že oče. A Boštjan si še v sanjah ni predstavljal, da bi lahko prišlo do vojaških spopadov.

RAZMERE SE SPREMINJAJO

»V kasarni so večali bojno pripravljenost, vse je postajalo bolj strogo in resno, dali so nam že orožje, začele so se praktične vaje na strelišču. O dogajanju v državi smo bili vse manj obveščeni, nismo dobivali slovenskega časopisja, tudi telefonski klici so bili omejeni, ponoči sem na majhnem tranzistorju poslušal slovenska poročila,« pripoveduje Boštjan. Ko je za vojno izvedel po radiu, mu je bilo neznosno, bal se je tudi za svoje doma. Po besedah polkovnika, da ni nikakršnega napada na njegovo republiko, je dokončno spoznal, da je v pasti.

»Ne predstavljam si, da bi moral streljati na svoje sonarodnjake.«

»Ko mi je še mama po telefonu na tiho svetovala za pobeg, sem vedel, da je to edina rešitev. Z edinima Slovencema v vojašnici Alešem iz Maribora in Mehmetom iz Trbovelj smo se hitro organizirali,« pove Boštjan Falkner. Izkoristili so morda edino priložnost, ki so jo imeli – sobotno tekmo za evropsko prvenstvo v košarki med Jugoslavijo in Italijo. Takrat so bili vsi v vojašnici zbrani pred televizorjem v dvorani in med odmorom se je zgodilo.

POBEGNILI MED TEKMO

Boštjan, Aleš in Mehmet so že prej pod uniformo oblekli trenirke in med menjavo straže stekli med dvema stražarskima mestoma. Preplezali so bodečo žico in se skrili v gozdu nad vojašnico.

»Tistih sto metrov teka po ravnini, ko nisem vedel, kaj mi bo priletelo v hrbet, ne bom nikoli pozabil,« pove Boštjan. Slekli so si uniforme, vojaške knjižice pometali v grmovje in stekli do prve vasi. Le nože so imeli pri sebi. Na slepo so pozvonili pri neki starejši ženici in ji kar naravnost povedali, da so Slovenci in da so dezertirali. K sreči je bila Hrvatica. Njen sosed Stipe jih je ponoči v kombiju odpeljal do skoraj 40 kilometrov oddaljenega Drežnigrada, na mejo med Bosno in Hrvaško, kjer je bila prva postaja hrvaške policije.

Pobegnil je še z dvema vojakoma, edinima Slovencema v vojašnici, ko so drugi gledali košarkarsko tekmo.

Uspelo jim je in hrvaški policisti, ki so Slovence prej dobro zaslišali, so jih nato – oblečene v njihove policijske jakne – odpeljala do Slunja. Bilo je resno in stresno, če bi jih ustavili srbski vojaki, a k sreči se to ni zgodilo.

PO TREH DNEH DOMA

Naslednja postaja je bil Karlovec. Hrvati so navezali stike s slovensko policijo in naslednji dan so tri pobegle slovenske vojake predali Slovencem na mostu čez Kolpo v Jurovskem Brodu. A še takrat je bilo napeto.

Po treh dneh bega, polnih nevarnosti, je prišel domov iz Bihaća.

»Ko sem sredi mostu slekel hrvaško vojaško uniformo ter odložil še pištolo, so slovenski vojaki repetirali in se pripravili … Bilo je noro, da bi zdaj nastradal doma?!« pripoveduje Novomeščan, hvaležen vsem hrvaškim rešiteljem za nesebično pomoč. Sledila je pot na policijsko postajo Metlika in nato čez Gorjance v Novo mesto. A tu se že po nekaj kilometrih naleteli na blokade na cesti in treba je bilo kar peš, za vsak primer skrivaj po gozdu čez Vahto. Tam so jih prevzeli novomeški policisti.

Po treh dneh bega so bili rešeni!

Boštjana so odpeljali na štab TO, tja ga je prišel iskat oče Matjaž. »Z mamo Cvetko sta bila presrečna, da se je vrnil sin edinec. Po klicu kolegovega dekleta, da so fantje pobegnili in da se javijo, ko bo to mogoče, nista starša vedela nič, kaj je z mano. Veselje je bilo zato res nepopisno,« se spominja Boštjan, ki se je nato nekaj tednov skrival pri stricu in drugod. Kajti bil je dezerter, če bi ga dobila jugoslovanska vojska, bi bilo hudo.

PONOSEN NA SLOVENIJO

Boštjan bi uvedel naborništvo za mlade fante – njemu je služenje vojske pomagalo odrasti, pravi.

Oba slovenska kolega, s katerima je pobegnil, je kasneje še srečal in z veseljem so obujali spomine. Tudi svojima otrokoma – hčerki Živi, uspešni teniški igralki, ter sinu Janu, ki bo jeseni postal gimnazijec – je seveda že opisal svojo vojno zgodbo, »a želim si, da jih z ženo Majo nekoč peljem na izlet in jim pokažem, kje je iz JLA bežal njun oče,« pripoveduje Boštjan Falkner, ki še doda, da bi takoj spet uvedel naborništvo za mlade fante, za nekaj mesecev ali pol leta. »Pomagalo bi jim pri odraščanju, disciplini. Sam vem, da sem se takrat osebnostno oblikoval,« doda.

Sicer pa je Boštjan ponosen in vesel, da imamo Slovenci svojo državo, ki pa je mnogi žal ne cenijo dovolj. »Razočaran sem, da smo tako politično razdvojeni in ne bolj enotni, saj bi sicer v treh desetletjih lahko še bolj napredovali. Upam, da nas sreča pamet.«

Članek je bil objavljen v posebni prilogi Dolenjskega lista ob 30-letnici slovenske samostojnosti VOJNA ZA SLOVENIJO - 30 LET.