V četrtek, 29. oktobra 2015, so Ženski odbor SDS Krško s predsednico mag. Martino Prevejšek in domačini iz Kostanjevice na Krki počastili spomin na zamolčane žrtve komunistične revolucije v Krakovskem gozdu pri Kostanjevici na Krki, kjer sta po podatkih iz uradnega sondiranja iz dne 21. 10. 2008 dve veliki množični grobišči.

Po doslej znanih podatkih iz knjige Neme priče, avtorja Marka Štrovsa (2014, 98;378), so na obeh množičnih moriščih okrog 15. maja 1945 pobili okrog 4000 ujetnikov, med katerimi so bili hrvaški vojaki in veliko število hrvaških civilnih beguncev, ki so se umikali proti Avstriji v smeri Brežice - Novo mesto. Partizani so vojake in civilne begunce verjetno zajeli pri Dobruški vasi, jih gnali proti Kostanjevici, kjer so bili nekaj dni zastraženi na levem bregu Krke na rečnem polotoku med Kostanjevico in vasjo Sajevce. Okrog 15. maja 1945 so jih začeli odvažati v Krakovski gozd in tam vseh 4000 žrtev v nekaj dneh pobili.

Ker so grobovi zelo plitvo zasuti z zemljo, so domačini ves povojni čas vedeli zanje, a so morali o njih strogo molčati. Po pričevanju takrat dvajsetletne domačinke so bila trupla pokrita le z listjem in zaradi neznosnega smradu po razpadajočih truplih, ki se je širil vse do mesta, so morali domačini prekladati trupla in jih pokrivati z zemljo. Po njihovih besedah so bila v večini to trupla otrok, mater, žensk in starejših ljudi.

Kakšno breme je bilo živim naloženo ob vedenju o teh grozodejstvih, si ne moremo predstavljati niti v mislih, ostale so žive rane v srcu in mislih, ki nikoli niso dobile priložnosti, da bi se zacelile. Zaceli pa ji lahko le resnica.

Duhovnik Janez Turinek je blagoslovil grobišča in križ, ki so ga za to priložnost izdelali domačini in ga postavili na mesto zločina. Dejal je, »da so ti ljudje, ki so tukaj našli svoj poslednji dom, tisočkrat bolj živi kot mi«.

Predsednica ŽO SDS Krško mag. Martina Prevejšek je prebrala pesem Toneta Kuntnerja:

»Kaj se je to res zgodilo z nami,
da smo obstali – podrtih mostov-
v blatnih močvirjih mrtvih tokov?
Blatni vsi in oblateni,
umazani vsi od nog do glave,
in blatnih, nesnažnih, sovražnih src.
Zdaj vemo,
ko smo do grla zabredli v blato,
kaj se je to res zgodilo z nami!
Nismo znali priti čez reko,
omadeževano z bratsko krvjo!«

To je naša zamolčana zgodovina, zgodovina, ki opredeljuje našo sedanjost in našo prihodnost. Moramo jo spoznati, ker ne želimo več živeti v laži. Ker resnica očiščuje, jo moramo sprejeti, in takrat Slovenci ne bomo več v krču duha, temveč se bomo duhovno osvobodili, zacelili rane in svobodno zaživeli kot narod, eden in edinstven, enoten za sedanjost in prihodnost.

Ob plamenu upanja, ob luči življenja, s položitvijo cvetja je med čudovitimi rumeni barvami jesenskega listja spokojno odmevala zadnja pesem: Lipa zelenela je…