##IMAGE-3941713##

Člani Društva SRP s precejšnjo mero zaskrbljenosti spremljamo pravo medijsko gonjo naperjeno proti g. Antonu Krkoviču. Hvala bogu, da živimo v demokratični Sloveniji, za katero smo se spodaj podpisani borili leta 1991, ki gospodu Krkoviču omogoča, da se pred slovensko javnostjo brani z argumenti in proti argumenti. Skoraj ne mine dan, da se g. Anton nebi pojavil na TV ekranih v udarnih terminih in pri tem ogrožal gledanost EP v nogometu v Franciji. Njegova stalna prisotnost v časopisju, okroglih mizah in mitingih VSO nas je pripeljala tako daleč, da pri jutranjem zajtrku s strahom odpiramo pločevinko ajvarja, ker se bojimo, da bo Anton skočil izpod pokrova.

Naj pojasnimo, čemu smo zaskrbljeni nad silno netoleranco in zakaj mu skušamo stati ob strani. O njegovem otroštvu ne vemo prav veliko. Menimo, da so se njegove osebne kalvarije začele s služenjem roka v ŠRO, njemu že takrat tako osovražene JLA. Kakšne travme je doživljal, ko so mu »zvijali roke«, da se je včlanil v ZK in po končani vojaški šoli postal desna roka narodnega heroja Miloša Zabukovca, komandanta zaščitne brigade takratnega režimskega vodstva? Verjetno je tudi pod prisilo in grožnjami KOS in UDBE moral sprejeti poveljevanje ešalona slovenske enote TO, na paradi v Beogradu leta 1985, poimenovani po Edvardu Kardelju. Lahko si samo predstavljamo, kaj se mu je dogajalo ponoči v postelji ob misli, da nosi na kapi rdečo peterokrako. Kar nekaj pripadnikov slovenskega ešalona zna povedati o njegovem »junaškem« skrivanju pod posteljo na pripravah za omenjeno parado. Gospod Krkovič je takrat bil še mlad in pod silnim pritiskom komunistične propagande, zato mu tudi teh dejanj ne zamerimo.

Nekoliko bolj problematično se nam zdi njegovo ravnanje dne 17. maja 1990, ko je bil osebno prisoten pri oddaji orožja OŠTO in upravnega organa za LO Kočevje. Brez vsakega protesta je veselo kramljal z podpolkovnikom Čačićem iz topniškega polka iz Ribnice, ko so vojaki JLA nalagali orožje na tovornjake. O odvzemu orožja upravnega organa za LO, ki mu je bil predstojnik, je obvestil republiškega sekretarja za abrambo naslednji dan, 18. maja 1990. Sedaj pa g. Krkovič sprašuje g. Kučana, zakaj je predsedstvo prepoved oddaje orožja izdalo 18. maja.

Pred dnevi pa nas je presenetila informacija v TV dnevniku, da menda obstaja nekakšna Krkovičeva tajna fundacija z imeni »nad« zaslužnih pripadnikov MSNZ. Ni nam popolnoma jasno, zakaj izbranci te liste zaslužnih prejemajo denarni dodatek. Gre za socialno ogrožene ali pa za štipendijski sklad »mladoletnih« pripadnikov MSNZ? Pričakujemo, da nam bo g. Krkovič znal pojasniti zgibe, ki so ga pripeljali do oblikovanja tega seznama in ali obstaja možnost, da to boniteto »zrihta« še za ostale pripadnike TO, ki so se borili s puško v roki leta 1991. Če nas bo g. Krkovič z argumenti prepričal o upravičenosti svoje fundacije, mu bomo tudi to oprostili.

Mi bomo še naprej zvesto spremljali »hojsanje« na TV ekranih in se že veselimo dne, ko bomo »mi«, tako pravi gospod Krkovič, prišli na ablast, spremenili zakon o obrambi in od takrat naprej ga bomo naslavljali z generalom. Ker bo zakonsko določilo veljalo za vse brigadirje, bo SV imela največ generalov na km2 v zavezništvu NATO. Na ta način lahko imenitno ublažimo razliko do 2 % BDP, ki ga NATO zahteva za financiranje svojih članic.

Najbolj zaslužnim za osamosvojitev bo pripadlo božje kraljevstvo, mi navadna raja, pa se bomo že kako znašli, kot vedno. Po vseh teh vsakodnevnih nastopih g. Krkoviča na TV se tudi mi sprašujemo, ali je še vredno plačevati TV naročnino. Na koncu vas, g. Krkovič, naprošamo, da za trenutek odložite delo in odgovorite na vprašanja, ki sta vam jih že večkrat zastavila g. Drašček in g. Peinkiher.