Sramota je saga o Martinu Uherniku
Sključen pod težo življenja, ki so mu ga zagrenili drugi, tako, da mu ga bolj niso mogli, opirajoč se na krivačko s solzami v očeh in nasmehom na ustnicah je sinoči stal na odru Trdinove dvorane Kulturnega centra Janeza Trdine v Novem mestu Martin Uhernik, žrtev usodne zmote, ki ga je za osem let potisnila za rešetke, mu ženo spravila v prezgodnji grob in uničila otroštvo njegovima otrokoma.
Vse to njegovo gorje, trpljenje in trnovo pot do priznanja pravice, resnice in zadoščenja je na filmsko platno spravil Boris Jurjaševič z Vanjo Lukšič, Sandijem Bradačem in igralsko ekipo, ki jo je izbral med ljubiteljskimi gledališčniki iz Dolenjskih Toplic, Prečne in Otočca, ki bodo Uhernikovo sago v kleni podgorski govorici povedali ne le vsem ljudem na našem koncu, ampak jo bodo ponesli po Sloveniji, v Italijo, kjer tamkajšnje sodnike čakajo premnoge podobne zgodbe, in drugam po svetu.
Občinstvo v že nekaj dni pred premiero razprodani dvorani je s stoječimi ovacijami pozdravilo ustvarjalce filma Sramota in žrtve montiranega procesa s sredine sedemdesetih let - Martina Uhernika in njegova že zdavnaj odrasla otroka Martina in njegovo sestro Marinko.
Veliko so časopisi pisali o Uhernikovem iskanju pravice in sodnemu priznanju resnice, ki pa možu z Gabrske Gore kljub opravičilu pravosodnega ministra Lovra Šturma in odškodnini niso mogli prinesti pravega zadoščenja, in tudi film mu ne bo mogel povrniti, kar mu je vzela krivična obsodba, a morda bodo zdaj tudi tisti, ki vse do danes niso povsem verjeli v njegovo nedolžnost, ko si bodo ogledali film, drugače gledali nanj, ne bodo šepetali z njegovim hrbtom in mu bodo pogledali v oči.
Le tisti, namesto katerega je moral prenašati kazen, kljub vsemu najbrž ne bo dvignil glave in moško priznal, da je to storil. Če bi bil zmožen tega častnega dejanja, bi ga že zdavnaj lahko storil, pa ga ni, in tudi vsi tisti, ki v krajih pod Gorjanci šepetajo njegovo ime, bi ga lahko, če bi zmogli ta pogum, že zdavnaj povedali na glas, pa si ga niso nikoli upali. Potem bi tudi ta, čigar ime si nihče ne upa povedati na glas, lahko dokazal svojo nedolžnost ali pa bi mu morda drugi, dokazali krivdo in s tem dokončno oprali ime Martina Uhernika. A to se ni zgodilo in tako bo zločin, ki se je zgodil 12. avgusta 1974, ostal v megli skrivnosti neraziskan za vedno in bo, če se to ni že zgodilo, pravi krivec to skrivnost odnesel s sabo na oni svet, tja, kamor je nekoč spravil Jakoba Luzarja.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
