Zanimivo je primerjati pisanje časopisja, ki je poročalo o dogodkih med drugo svetovno vojno na Slovenskem in današnjo nestrpno razpravo. Tipičen primer je pisanje o domobranski »zmagi« na Javorovici. Vsekakor je dogodek boleč spomin za vse prizadete. Ali pa je tudi za povzročitelje? Bralci si bodo sami ustvarili mnenje.

Jutro, 22. marec 1944:

''Porazen konec komunističnega »mitinga« na Gorjancih

Novomeški domobranci so obkolili in uničili tolovajski bataljon »Cankarjeve brigade«.

Iz Novega mesta nam poročajo: Sredi preteklega tedna je bil na Javorovici v Gorjancih »miting« komunističnih tolovajev. Na Javorovici se je namreč že nekaj časa zadrževal štab 4. bataljona tako zvane »Cankarjeve brigade«. Ta štab je priredil omenjeni miting in komandiral nanj vse pripadnike svojega bataljona zlasti tudi vse prisilne mobilizirance. Nekateri so šli radi zaradi spremembe in zabave, drugi so se uklonili povelju in tako se je na »mitingu« res zbral ves bataljon.

Kakor večina sličnih tolovajskih prireditev, se je tudi ta »miting« zavlekel pozno v noč. Ko so bili končani hujskajoči govori političnih komisarjev in drugih partijcev, je kakor po navadi sledila »prosta zabava« s plesom in popivanjem ob naropanem vinu, tako da so se udeleženci spravljali spat šele proti jutru. — Mogoče bi ostalo samo pri običajnem mačku, če ne bi bili za »miting« izvedeli novomeški domobranci. Čeprav niso bili povabljeni ne na politični in ne na zabavni del prireditve, so si vendar želeli ogledati njene prireditelje in udeležence ter so zjutraj v dveh skupinah od raznih strani kljub visokemu snegu neopaženo prispeli do Javorovice in jo obkolili.

Tolovaji so opazili domobrance šele, ko so že padli prvi streli. »Tovariši« so bili vsi zmedeni in preplašeni, mnogi so begali naokrog kar napol oblečeni; med njimi je bil tudi kak tucat »tovarišic«. Ko so spoznali, da so obkoljeni, je bila večina za to, da se vdajo, in so zlasti prisilni mobiliziranci kar dvigali roke. Toda medtem so se znašli komandanti in drugi člani štaba ter začeli kar na slepo streljati proti domobrancem in obenem tudi na prisilne mobilizirance, ki so se hoteli vdati. Tako so tudi te prisilili k brezupni borbi in razvil se je oster spopad, ki pa ni trajal niti pol ure. Nekateri tolovaji so se skušali še prebiti skozi obroč domobrancev, a se je to le redko komu posrečilo. Tolovajke so paniko le še večale, ko so begale sem ter tja in obupno kričale. Najprej so domobranca zmerjale, ko pa so se zavedale brezupnosti položaja, so začele jokati ter obupno klicati na pomoč svoje matere in Marijo.

Ker se tolovaji pod pritiskom svojih komandantov in komisarjev niso hoteli vdati, domobrancem ni preostalo drugega, kakor da so boj dovedli do kraja. Ko so čez pol ure zadnji ostanki tolovajev vendarle položili orožje in je streljanje končalo, so samo v vasi našli nad 130 trupel padlih tolovajev. Mnogo nadaljnjih tolovajev je obležalo mrtvih v okoliških gozdovih, ko so poskušali pobegniti iz domobranskega obroča. Med mrtvimi tolovaji, ki so jih našli v vasi, so bili vsi člana štaba z bataljonskim komandantom in političnim komisarjem vred. Po znakih so ugotovili še nekega drugega bataljonskega komandanta, ki je bil prejšnji večer očividno na obisku pri štabu uničenega 4. bataljona. Med padlimi tolovajkami sta tudi namestnica bataljonskega političnega komisarja, neka Medi Šonc s tolovajskim imenom Sanda in in neka Vida, ki je veljala za eno najbolj krvoločnih komunistk.

Tako je bil v celoti uničen ves 4. bataljon proslule »Cankarjeve brigade« obenem pa razbito komunistično gnezdo na Javorovici. Domobrancem je padel v roke tudi bogat plen, saj so zaplenili prav vse orožje, vso municijo in vso ostalo opremo bataljona.

Na svoj uspeh so domobranci lahko upravičeno ponosni. Veselje nad njim jim je kalilo samo to, da so tudi sami izgubili tri soborce, ki so dali življenje za svoj narod, vendar pa je ta izguba vprav malenkostna v primeri z izgubami komunistov in v primeri s pomenom dosežene zmage.''

»Zmago« je podobno kot Jutro slavil tudi Slovenec. Revija Slovensko domobranstvo, začela je izhajati avgusta 1944, je povedno zaznamovala obletnico »zmage«.

Slovensko domobranstvo, Let. 1. št. 17, 25. april 1945:

''Obletnica zmage na Javorovici

Marca je minilo leto dni, kar so novomeški domobranci zabeležili eno najlepših svojih zmag — znamenito zmagoslavno bitko na Javorovici, v kateri je v kratki komaj polurni borbi padlo 164 komunistov. Ta uspeh je še pomembnejši, če upoštevamo, da so bili komunisti v tem času še sorazmerno zelo močni in da je bil to eden prvih večjih pohodov šele pred par meseci ustanovljene domobranske vojske. Kljub vrsti poznejših večjih domobranskih zmag pri Žužemberku, Šmarju, Čatežu, Kočevju in drugod bitka na Javorovicl ni izgubila svojega velikega pomena, kajti prav ti prvi uspehi so domobranstvu polotili trdne temelje, v nas samih in v civilnem prebivalstvu pa so utrdili prepričanje, da bomo domobranci kljub podlemu izdajstvu Badoglievcev kos nalogi, katero smo si zastavili — uničenju komunizma.''

Domobranci so na Javorovici pobili vse partizane, tudi ranjene in ženske! Pri tem so jim obilno pomagali okupatorski »trenerji« (gen. Rösener).

Padlim pietetni spomin! Živim opomin!