L. M.

L. M.

Za najlepše darilo ob nedavnem 80. rojstnem dnevu je slavljenec Jože Bračika iz Sel pri Šentjerneju poskrbel kar sam – v rokah drži svoj knjižni prvenec Bodičaste rože, kar je bila njegovo dolgoletna želja. S pomočjo bližnjih ter prijateljev literatov iz Literarne sekcije Snovanja pri Društvu upokojencev Novo mesto, katerega član je od leta 2002, jo je uresničil. Zato je vesel in vsem iz srca hvaležen. Knjiga je izšla pri društveni Založbi Snovanja, oblikoval in pripravil za tisk jo je Milan Markelj.

Jože Bračika, po rodu Novomeščan, ki je vojna leta in otroštvo preživel pri očetovi mami v Orešju pri Šmarjeti, je končal srednjo ekonomsko šolo in mnoga leta služboval kot knjigovodja. Upokojitev je leta 1995 dočakal kot blagajnik v novomeški tovarni Labod.

Ko je napisal, mu je odleglo

Nikoli mu ni bilo vseeno, kaj se dogaja okrog njega, kot občutljiv in pošten človek pa je bil vedno dojemljiv zlasti za krivice in bolečine, svoje in drugih. In prav to mu je bil največji navdih za pesniško izražanje. Kot pravi sam, ni nikoli segal po prepirih, razbremenil pa se je tako, da je vse zapisal v verze, »ki so zadeli v živo. Ne glede na to, ali sem bil razumljen ali ne, meni je odleglo.«

Več pozornost je pri pisanju vedno dajal vsebini kot formi, rimi, ritmu.

Zbadljivke, kot so rekli njegovim pesmim, je objavljal že v tovarniškem glasilu Labod, več njegovih pesmi je natisnjenih v zbornikih Literarne sekcije Snovanja in še kje, v novi pesniški zbirki pa gre za izbor 43 pesmi, ki so nastajale v daljšem časovnem obdobju. Kot pove pisec Bračikove spremne besede, njegov literarni prijatelj Ivan Hrovatič, se tudi v njih čuti pesnikov kritičen odziv na družbeno dogajanje in zaznane krivice.

»Mnoge njegove pesmi pa so res zbadljivke, ki kot epigrami usmerjajo puščice na tiste, ki krivice povzročajo,« zapiše Hrovatič in omeni še pripovedno-izpovedne pesmi, ki se praviloma zaključujejo z nekim očitkom stanju in ravnanju posameznika v družbi in njegovemu početju v naravi.

Tudi gledališčnik

Jože Bračika, ki je bil v mladih letih več kot dvajset let dejaven član novomeških ljubiteljskih gledališčnikov, je namreč po duši kmet. Od rane mladosti je ljubitelj in gojitelj živali, ne le malih, celo konja je imel v najetem hlevu. Z ženo Majdo, s katero usklajeno hodita skozi življenje, sta si ustvarila dom v šentjernejskem koncu, kjer imata na domačiji kup živali, od kokoši, zajcev, koz, mačk. Uživata pri delu na domačiji in z živalmi, ki mu – kot pravi pesnik, »dajejo občutek hvaležnosti, ki ga pri ljudeh ne najdemo prav pogosto«. Razveseljujejo ju trije otroci ter dva vnuka.