##IMAGE-3705576##

Povezuje nas skupna usoda, in to tudi takrat, ko se zdi, da nimamo nič skupnega z drugimi, in takrat, ko se odločimo, da ne bi imeli nič skupnega s preostalimi. Ampak skupna usoda ni samo ena, skupnih usod je več.

Energija je ena izmed njih. Kosobrin je v Kekčevi zgodbi živel onkraj svojega skrivnega skalnatega vhoda, kjer je shajal brez elektrike, naftnih derivatov in podobnih reči. Svetil si je s soncem, grel se je s »plaščem« pokojne ovce, najbrž je bilo tako, morda. In ni čutil energetske lakote. Zato živi v pripovedki Josipa Vandota. To je njegova usoda in ta nima nič skupnega z na primer aktualno usodo Slovenca in Evropejca, vsaj ne v pogledu oskrbe z energijo. Vandotov junak je bil paničen ob misli, da ga bo stresel Bedanec, Slovenca in Evropejca zdaj čas sili v paniko z nespodbudnimi napovedmi o prihodnjem pomanjkanju energentov. Potrebe po električni energiji bodo občutno večje od zdajšnjih, in to ne samo v Sloveniji, ampak v celotni Evropi, opozarja izvedenec za tovrstna vprašanja, slovenski premier Robert Golob. Tako sta tesnoba in strah, ki se skozi taka opozorila naseljujeta v misli prebivalcev območja z rastočo lakoto po elektriki, skupna usoda Slovencev. Se pravi, če smo natančni, naša skupna usoda. Tako bo vse do takrat, dokler ne bo elektrike v deželi in širši regiji toliko, da bo zaradi večje ponudbe od povpraševanja cena elektrike padla pod smešno nizko stopnjo in se bodo ljudje napovedim temne energetske prihodnosti samo smejali. Ko se bodo smejali, natančneje, če bi se temu smejali, bi bil smeh njihova skupna usoda. Zveni rajsko, vendar raj za zdaj ni naša skupna usoda in ne bo vse do takrat, dokler bo eden izmed pogojev za rajsko počutje vse leto zadostna količina razpoložljive energije, npr. električne, okrog katere se zadnje čase spleta veliko debat.

Okrog elektrike so nizali besede tudi sogovorniki na nedavnem posvetu v Krškem. Ko so govorili o virih za proizvodnjo elektrike, so, kot da so si že nalili čistega vina, prisegli na jedrsko energijo. To bi pomenilo, če bodo te besede meso postale, da je jedrska energija naša skupna prihodnja usoda. Atomi torej so tisti, ki se jim kaže dobrikati, in sicer atomi, ukročeni za določen čas, za železobetonskim plaščem jedrske elektrarne.

Ukročeni za določen čas so atomi tudi drugje, v atomskem orožju. Tega se zavemo ob vsaki večji sodobni vojaški in po malem tudi politični zaostritvi v mednarodni skupnosti. Tudi ti atomi, čeprav daleč od naših stanovanj in naših pogledov, so naša stalna skupna usoda. Kdo je ne bi želel zamenjati za prej omenjeno neko drugo skupno usodo, za tisto, ko se vsi smejemo in se počutimo rajsko, čeprav smo še na Zemlji.

Toda raj kot skupna usoda ostaja predvsem položen kot vsebinska postavka v knjigo vseh knjig, od koder ga na Zemljo jemljejo samooklicani gospodarji sveta po potrebi in po različnih merilih ter za različne namene pa tudi z različnimi razlagami svojih dejanj in načrtov. Tako delovnim ljudem in državljanom pravzaprav dozirajo, nameščajo po drobcih, njihovo skupno usodo, s tem da se delovni ljudje in državljani tega niti ne zavedajo. Ko se zavedajo, so že sprejeti načrti, resolucije, deklaracije, dvo- in večstranske pogodbe, glede katerih je vladanim kljub demokratičnemu značaju sodobne zahodne družbe na voljo samo še znani izrek iz preteklosti z nekega drugega govornega območja: Odstupanja nema, ni odstopanja.

Če bi Vandotov Kosobrin lahko zaživel življenje sodobnih Slovencev in Evropejcev, ali bi se odločil zanj? Lahko se vprašamo tudi drugače. Ali bi se Slovenec in Evropejec leta 2023 odločila za kosobrinsko življenje? Rečeno drugače: če bi lahko izbirali med različnimi skupnimi usodami, katero bi izbrali? Osebno vprašanje in vprašanje za skupnost. Sloveniji kot skupnosti ga bodo zastavili, ko bodo stvari z jedrsko energijo kot »edinim energetskim virom« tako daleč, da bodo javno mnenje preverili z referendumom.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista