Tisti, ki so malo zamudili tokratni planinski večer PD Lisca Sevnica, posvečen mednarodnemu letu gozdov, ki ga obeležujemo letos s sloganom "Gozdovi za ljudi", niso morda slišali petja moške planinske vokalne skupine Encijan, še večji zamudniki pa so zamudili ogled filma o slovenskem gozdarstvu. Kdor pa sploh ni prišel na večer v sevniški kulturni dvorani, je zamudil veliko več. Sevniški gozdar Jože Prah je namreč skupaj z gosti, s svojimi kolegi in očitno tudi dobrimi prijatelji za omizjem spregovoril o slovenskem gozdu, toplo, človeško.

Po končanem omizju se je to prelevilo v javno tribuno, v katero so se s komentarji in vprašanji vključili še nekateri izmed publike. Iz odgovorov sedmerice udeležencev omizja je že na uvodno vprašanje duhovitega moderatorja Praha o občutku, ki se jim poraja ob stiku z drevesom in gozdom, nedvoumno izzvenelo, da sicer živijo tudi od gozda, predvsem pa za gozd, že dolga leta, zvečine tako rekoč od otroštva.

Po prijetnemu uvodu, v katerem smo zvedeli tudi, da se je Sevničan Boris Bogovič z Zavoda za gozdove Slovenije povzpel na šesttisočaka v Ameriki, je ob predstavitvi gospodarjenja z gozdom in o načrtih Bogovič dejal, da se skladno z načelom trajnosti, sonaravnosti in participacije v izdelavo načrta vključujejo tudi lastniki.

Robert Režonja, na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano zadolžen za gozdarstvo (v prostem času pa tudi igra kitaro in poje!), je poudaril, da so slovenski gozdarji uspeli ohraniti prvobitnost gozdov v ohranjanju rastlinskih in živalskih vrst.

Naredili veliko napako, da nismo ohranili enotnega pristopa!

Upokojeni direktor GG Brežice, Sevničan Vinko Šeško je stric Jožeta Praha in najbolj "kriv", da je tudi Jože postal gozdar. Čeprav je že 18 let v pokoju, pozorno spremlja gozdarstvo. Veseli ga, da je slovensko gozdarstvo napredovalo in je hkrati slabe volje, da niso uspeli dobrih stvari iz preteklosti obdržati in jih nadgrajevali. "Naše gozdarstvo je bilo v Evropi cenjeno, naredili pa smo veliko napako, da nismo ohranili enotnega pristopa! Če je en revirni gozdar, ki dobro pozna gozd in vse zakonitosti, ima en teritorij, ga obvlada, je to veliko bolje, kot če sta tam dva. Podobno kot smo v zdravstvu ugotovili, da je dobro ohraniti družinskega zdravnika, ki bolje pozna družino, čeprav seveda potrebujemo tudi specialiste," je dejal Šeško.

Gozdar Janez Levstek z Gozdarskega društva Medved je predstavil les kot obnovljiv vir energije oz. kot surovino, ki je ne znamo izkoristiti. Janez je že nekajkrat v hribih vodil sevniške planince, ko so bili z njim tudi ob Kolpi in ravno, ko je tam govoril o biotski raznovrstnosti, se je prikazal medved. Šalil se je, da se je dogovoril z njim... Zanimivo, da so ga v srednji šoli v Postojni klicali Lev. Veliko snujeta skupaj z Jožetom Prahom, predvsem na področju oglarstva v Sloveniji.

Preberite še ...

Finance

Kdo bo plačal vaše dolgove, ko vas ne bo več?

Že Marija Terezija vedela, koliko je lastnikov

O gozdu kot mediju za učenje je spregovorila Nevenka Bogataj z Andragoškega centra Slovenije. Prah jo je predstavil kot mestno dekle, ki z gozdom čuti in ga živi. Ona je tista, ki je v Sloveniji zaslužna, da delujejo študijski krožki. S Prahom sta se spoznala na fakulteti, še bolj pa pozneje, ko je Jožeta potegnila v kolesje mentorstva za študijske krožke. Bogatajeva dobro ve, kaj je vseživljensko učenje, medgeneracijsko spoštovanje in trajnostni razvoj. "Ljudje smo tisti, ki posegamo v gozd. Preko gozda, preko ljudi, pridemo do zgodovine. Kdo so ti lastniki gozdov, ki jih je menda približno 300.000? Kako to, da med njimi prevladujejo (starejše) ženske? Če je že Marija Terezija vedela, koliko je lastnikov, kako to, da danes pri vsej tej tehnologiji ne vemo, koliko lastnikov gozdov v Sloveniji v resnici je?!" se je vprašala dr. Bogatajeva.

Gozdar in svobodni umetnik Brane Žunič je menil, da gozd in svet v njem premalo cenimo, njemu pa daje obilo umetniške inspiracije. Skulptura ptiča kosca na omizju, umetnina, ki jo je nekoč podaril Prahu, je bila njegovo delo. Po Prahovih besedah je Žunič sposoben v eni uri iz hloda ustvariti skulpturo divjega petelina. Tudi drevesa čutijo in slišijo.

Sprehod lahko doživlja celo kot molitev

Gozdar in geomant Jaka Šubic je dejal, da ga pot v gozd vedno preseneti, zanjo si je treba vzeti čas, bodisi, da te zaustavi ptica, ali karkoli drugega, je vredno prisluhniti, si ogledati, skratka takšen sprehod lahko on doživlja celo kot molitev. Pravi, da se tudi otroci zelo radi dolgo zadržijo v gozdu, če jih naučimo, da mu prisluhnejo. Šubic piše tudi knjige o gozdu kot viru pramodrosti. Jaka je skratka gozdar, ki spoznava in čuti drevesa, in je prepričan, da tudi drevesa čutijo in slišijo. S Šubicem se je nekoč tudi Jože Prah potopil v deževni gozd ob temnem večeru na Kočevskem in zatrjuje, da je bilo to doživetje nekaj posebnega.

Lastnik gozda bi moral začutiti dolžnost, odgovornost, da se ravna po nasvetu logarja, saj bomo od gozda vse bolj odvisni. Gozd so naša pljuča, je dejal eden udeležencev tribune. Drugi je opozoril, kako neusmiljeno v gozd posegajo in ga uničujejo razni štirikolesniki. Tretji je dodal svojo izkušnjo, da je, čeprav je poklical ob nekem takem dogodku na Lisci, po telefonu policija bolj njega zasliševala in preverjala, kdo je, blizu pa je ni bilo niti debelo uro, ko bi lahko zasačili take brezobzirneže pri divjanju po košenicah in gozdovih Lisce. Župan Srečko Ocvirk pa je poudaril, da je gozdarstvo tudi pomembna gospodarska dejavnost in da vse premalo izkoristimo to bogastvo, ki ga imamo in da vse preveč slovenske lesne mase prepoceni konča kot surovina v tujini. Zanimiv večer je zaključil z mislijo Jože Prah: "Drevo vdihne to, kar izdihne človek. Človek vdihne tisto, kar gozd izdihne!"

Galerija

Arhiv Dolenjskega lista