Shutterstock

Da nekaj ni čisto v redu, je Natalija Obadič pomislila že med nosečnostjo. Pred tem je rodila že tri otroke in nikoli ni bilo težav, četrtič pa je bilo drugače: otrok, ki je rasel v njej, ni in ni mogel biti pri miru. Kar naprej je brcal in se premikal, kakor da mu je v maternici že hudo dolgčas in se želi čim prej prebiti v življenje; rodil se je pri 33 tednih. Kar je dotlej zgolj slutila, je njegovi materi kmalu postalo jasno. »Že nekje pri dveh letih se je videlo, da v primerjavi s sorojenci nima nobene vztrajnosti. Kasneje je lahko tudi najpreprostejšim navodilom sledil le tako, da sem ga morala prijeti za roko in mu pokazati, kaj mora storiti.« In to večkrat, vedno znova in znova. Pri otrokovih treh letih je psihologinja, ki je fantka pregledala, kot diagnozo izrekla tiste štiri črke, ki so za vedno spremenile Natalijo Obadič in njeno družino: ADHD.

Čeprav država ne razkriva natančne statistike, je jasno, da število staršev, ki jim to kratico dajo kot pojasnilo za nenavadno vedenje njihovih otrok, v Sloveniji – tako kot po vsem svetu – skokovito narašča. Medtem ko Statistični urad RS in druge institucije ne razpolagajo s temi podatki, je za ZDA tamkajšnji Zvezni urad za zdravje objavil, da je v letih 2020–2022 diagnozo ADHD dobilo kar 11 odstotkov otrok, starih od 5 do 17 let. Podobni, morda le za spoznanje nižji odstotki po ocenah strokovnjakov iz Centra Motus, ki pomaga družinam otrok z motnjami pozornosti, veljajo tudi za Slovenijo. Kako zelo nas to lahko skrbi, pa nemara najzgovorneje pričajo podatki o številu slovenskih otrok, za katere je Zavod za šolstvo izdal odločbe o pomoči zaradi posebnih potreb. Leta 2004 je bilo teh odločb okoli 3300, lani je njihovo število že preseglo 11.900.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 18, 6. maj 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana