Profimedia

V kuhinji smo imeli zidan štedilnik, ki ga je bilo zelo težko zakuriti. Ko smo prišli domov, se je bilo treba zelo dolgo ukvarjati s tisto rečjo, da je mama sploh lahko začela kuhati in da nismo zmrznili, ker drugega ogrevanja ni bilo. Pa se je oče domislil, da bi osemletnica, torej jaz, lahko zakurila, ko pridem iz šole. Mama je bila proti. Seveda sta se spopadla. Naslednji dan sem se spravila zakurit, ogenj se je za nekaj hipov prižgal, potem pa ugasnil. Ker so ženske takrat prale občutljiva oblačila v bencinu, smo ga imeli pri hiši, vzela sem steklenico in na pravkar prižgan ogenj hotela naliti nekaj kapljic. Iz štedilnika je planil ogenj, vnel se je vrat steklenice, z njo sem letala po kuhinji, vžgale so se zavese, začel je goreti linolej na tleh, steklenica je končala v umivalniku, čez sem vrgla brisačo (bila sem podmladek vaškega gasilskega društva), v štedilnik sem nalila vodo, pogasila sem zavese in linolej – in pobegnila od hiše. Ves dan sem sedela na bližnjem orehu in trepetaje razmišljala o svoji usodi. Najprej so se skozi okno slišali besni kriki, naj takoj pridem domov, seveda se nisem oglasila. Čez kakšno uro so bili klici nekoliko manj jezni, v njih se je dalo slutiti nekaj skrbi zame. Še zmeraj sem se tiho tresla na drevesu. Končalo se je tako, da me je mama napol v joku rotila, naj vendar pridem domov, nič mi ne bodo naredili, saj vendar vedo, da ne znam zakurit … No, potem sem se res odpravila domov. In res jih nisem dobila, sem si pa dogodek zapomnila za vse življenje, tudi morebitna demenca se ga bo najbrž lotila čisto na koncu. 

Kaj, za vraga, je permisivna vzgoja? Kaj smo narobe razumeli? Ko iščemo krivdo za medvrstniško nasilje, ki se pri nas za zdaj omejuje na neposredne prenose klofut in brc, ponekod pa imajo opraviti s pravimi pokoli, se kar naprej omenja velikanska krivda miroljubne, torej permisivne vzgoje, ko otroku menda dopustiš, da se kar sam odloča, kako bo ravnal v različnih okoliščinah. In tako gradil svojo osebnost. Spodrsljaje je treba razumeti in sprejeti z nasmeškom. Ali nekaj takšnega. Seveda smo se kolikor toliko normalni starši, ki smo v otroštvu doživljali nasilje v domačem in manj domačem okolju, odločili, da  bomo svoje otroke vzgajali brez grobosti. In smo permisivno vzgojo razumeli predvsem tako. Nasilje pa ni le tepež, ampak tudi ignoranca, poniževanje, izsiljevanje, zanemarjanje, manipulacije v odnosih z drugimi ljudmi … in še marsikaj. Ampak vzgoja brez nasilja seveda ne pomeni vzgoje brez pravil; v precej dolgem novinarskem stažu sem zapisala zares veliko pogovorov z vrsto strokovnjakov, ki se ukvarjajo z otroki, in vsi po vrsti so poudarjali, da je treba otrokom postaviti jasne meje ter pri njih vztrajati. Da se morajo soočiti s posledicami kršenja dogovorov, doživeti frustracije, trenirati potrpežljivost in se naučiti empatije. K vživljanju v kožo drugih pripelje preprosto vprašanje – kako bi se pa ti počutil, če bi se ti to zgodilo? Če bi se recimo na Tiktoku pojavil video, kako med smehom deklet poljubljaš čevlje razgrajaču s svoje šole?

Žal smo pri permisivni vzgoji pozabili zmeraj znova poudarjati, da zahteva veliko večje angažiranje staršev kot avtoritativna. Za začetek morajo biti za otroka zgled, ne morejo torej predavati o škodljivosti kajenja, zraven pa kaditi, če se zatečem k najpreprostejšemu primeru. In potem se je treba veliko pogovarjati in razpravljati tudi o najbolj spornih ter bolečih rečeh, kar je naporno, pa tudi dolgotrajno. Je bolj preprosto otroku eno primazati in mu kaj prepovedati, kajne? Mu recimo vzeti telefon, ki postaja čedalje bolj ves njegov svet. Vsi odnosi. Merilo, kaj je prav in kaj ni. Kaj šteje. In je seveda pravo nasprotje tistega, čemur pravijo vzgojni romantiki permisivna vzgoja. Na portalih, po katerih se sprehajajo otroci, mnogi tudi takrat, ko bi morali spati, je toliko nasilja v vseh mogočih podobah, da se nam niti sanja ne. Mi pa še zmeraj permisivno razpravljamo, kdaj kupiti malčku telefon in ali ga je res nujno prepovedati v šolah.

Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 16, 22. april 2025.

revija Jana