Deja Mušič band

Nikoli več se ni pojavila v javnosti in nihče ni zares poznal njene zgodbe. Nekje na severu jo je šepetala le pticam in cvetlicam, ki jih rada lovi v objektiv. Danes šteje 62 let in pred nas končno razgrinja manjkajoče koščke mozaika. Izbrala je drugačno življenje. V objemu moškega, ki ljubi vse odtenke njene biti, se je rodila ženska, ki v domovini ni zmogla več razpreti kril. Kdo je Deja danes? Ena sama velika ljubezen. Bi jo še prepoznali? Brez kančka dvoma.

Ob misli nanjo me vedno preplavijo posebni občutki, prežeti z nostalgijo. Na pevko z vranje črnimi lasmi in izjemnim glasom, ki je s pesmijo Sprašujem te luna zdrsnila pod kožo mladine iz 90. let in tam ostala. Več kot desetletje sem jo iskala, in ko je pred dnevi v elektronski pošti zaplesalo njeno sporočilo, sem od navdušenja pridušeno kriknila. Zaupala nam je, da s soprogom Henrikom živi na Švedskem, na pravljičnem otoku, ki ji pomeni neusahljiv vir navdiha za umetniško ustvarjanje. Redko govori slovensko, prepeva nič več …

Osebni arhiv

In tako je legendarna Deja Mušič otresla prah s preteklosti in na papir prvič prelila zgodbo, ki daje odgovore na premnoga vprašanja.

Zakaj je odšla, kaj prepleta njen vsakdan, kdo je postala? Kdor zna gledati s srcem, bo med temi vrsticami našel žensko, ki je za seboj pustila glasbo, da bi lahko zapela njena duša. Na naslednjih straneh z vami deli modrost tišine, moč preobrazbe in lepoto življenja, ki je tiho, a polno. Tako kot luna. In pesem, ki lahko zasije brez odra.

Res je, izginila sem v noč

»Iščem prave besede ... Besede, ki bi imele moč zaplavati nazaj v čas, ko sem sklenila veliko in res zanimivo obdobje svojega življenja. Pravite, da sem se kot luna pomaknila v noč in izginila brez sledu. Res je. V tiho noč brez zvezd na nebu, ki bi ponudile navigacijski sistem nekomu, da bi mi lahko sledil. Jaz pa sem sledila modri severni zvezdi, ki mi je šepetala, da bo nekega dne vse prehojeno, doživeto, vzeto in dano imelo svoj pomen. Vsak 'zakaj' bo našel svoj 'zato' in vse se bo lahkotno postavilo na svoje mesto. Popolno ravnovesje,« se poetično spominja Deja in nadaljuje, da je tedaj dozorelo obdobje, ko je sklenila zaključiti poglavje življenja, namenjeno glasbi in ljudem, ki jim ni imela več kaj dati.

Osebni arhiv

Osebni arhiv

Izgubljena v svetu, ki ni bil več njen

»Kljub temu da sem bila obkrožena z mnogimi ljudmi, prijatelji, znanci, učitelji življenja, sem se proti koncu tega obdobja večkrat vprašala: Koliko ljudi te res sliši? Koliko te jih res razume? Koliko ljudi te ceni zaradi tebe in ne zaradi dela, ki ga deliš s srčno željo osrečevati? Dolžni smo si pogledati v oči in se vprašati: 'Ali je to, kar počnem, res v sozvočju z mojim notranjim glasom?' Ne glede na to, koliko sem se trudila, je v skodeli mojega ustvarjanja in bivanja v Sloveniji prišlo do dna – in tam sem videla zapis: 'Konec je'.«

Hvala za lekcije

Zavedala se je, da je na svoji glasbeni poti dala vse od sebe, se na vso moč trudila in si želela, da bi se nekatere zgodbe končale drugače. A kot jo je življenje pozneje naučilo, je včasih bolje zaupati vesolju in pravičnejšim nevidnim silam, ki te učijo, kako odpustiti, razumeti in imeti rad. »Govorim o sebi in lekcijah, o ljudeh, ki so me naučili mnogočesa. Verjamem, da sem tudi jaz ponudila kakšno dobro lekcijo. Ko se ozrem nazaj, kljub nekaterim napakam vidim predvsem veliko dobre volje, sonca in poti, ki so pustile sledi. Takrat nisem videla celotne slike, a občutek v mojem notranjem svetu mi je dejal: 'Glavo pokonci in samo naprej'.«

Beg iz zlate kletke – darilo, ki ga ne razume vsak

To obdobje ni bilo posvečeno zvoku, temveč tišini, v kateri je znova našla sebe. Da bi ji to uspelo, je morala oditi tja, kjer je ni nihče poznal, ji sodil, »kjer nihče ni gledal, kaj oblečem, zakaj razmišljam drugače, zakaj sem tako drugačna od večine, zakaj sem – in zakaj nisem. V materialnem svetu se stvari ocenjujejo po zakonih materialnih dobrin, po pravilih nekoga drugega – in če ne slediš, če si preveč svoboden, da bi se pustil ujeti v zlato kletko, te sistem in njegovi privrženci izločijo. Toda zmotno mislijo, da je to kazen,« poudari in razloži, da je bila zanjo izločitev v resnici darilo, ki je za njeno srce in dušo prišlo kot naročeno.

»Kajti zahteve in pričakovanja mnogih – kdo naj bom, kako naj se obnašam, kako naj govorim, diham, kako naj si češem lase, se oblačim, da bi bila vredna njihovega zapovedanega privilegija zlate kletke – so bile pretežke. Iskreno rečeno: nič ni vredno mojega notranjega miru. Vsaka cena, ki jo plačaš z izgubo notranjega miru, je zagotovo previsoka. Vsa ta razmišljanja in moja naravnanost k duhovnim vrednotam so mi dali moč, da sem lahko rekla na svidenje domu, prijateljem, znancem, domovini, glasbi, radiu, televiziji, časopisju … ljudem blizu in daleč.«

Na sever jo je popeljala ljubezen

Kot nemara veste, Deja živi na Švedskem. V rojstno deželo se je vrnila le leta 2018, na pogreb svoje mame, sicer pa je na severu našla zavetje in varen pristan. Drugi razlog, da je junija 2011 odšla tja in postala švedska državljanka, je namreč prav poseben človek, njen soprog, s katerim pišeta neprecenljivo ljubezensko zgodbo. »Velik vpliv na to, da se nisem nikoli zares vrnila domov, je imela prav ta ljubezen – pripeljala me je v objem nekoga, ki je govoril jezik moje duše. Ga razumel in spoštoval. Do te mere, da mi je dal prstan na roko in dom, v katerem sem lahko povsem in pristno jaz – vedno, povsod, brez mask.«

Velik vpliv na to, da se nisem nikoli zares vrnila domov, je imela prav ta ljubezen – pripeljala me je v objem nekoga, ki je govoril jezik moje duše. Ga razumel in spoštoval.

Kdo je ta čuteči moški? »Henrik. Tudi on je umetnik, ustvarjalec filmov, videov, oglasov. Nekaj let je mlajši, a najini duši sta obe izkušeno modri – prastari. Obe stkani iz istega zvezdnega prahu,« ljubeče razkrije in zaupa še, da sta se zaročila prav tisto poletje, ko je prispela na Švedsko, avgusta 2012, natanko leto zatem pa sta si na majhni, intimni poroki obljubila zvestobo. Na poročni dan, ki se je odvil v vrtu Samuraj na jugu Švedske, ima prekrasen spomin. »Med obredom naju je obiskal orel in v krogih vsaj sedemkrat zajadral nad najinima glavama, natanko ob času, ko sva si izmenjala prstana. Mislim, da smo za nekaj srečnih sekund vsi prisotni zadržali dih. To je bil dar duhovnega sveta.«

Ko sanje postanejo resničnost – pravljično življenje na otoku

Po selitvi na Švedsko je stopila v popolnoma novo okolje – spoznavala drugačen jezik, kulturo, življenje. A Deja se je osredotočila predvsem na naravo, ki je zelo podobna slovenski, le da je, kot opisuje, vse še večje, širše, bolj odprto.

»Gozdovi so skoraj kot domači, jezera izjemno lepa, hkrati pa Švedska ponuja ogromno raznolikosti, ko gre za vode – od skrivnostnih jezer do čudovite morske obale in pravljičnih otokov. Eden izmed njih je postal moj dom. Vedno sem si želela živeti na otoku – danes je to moja resničnost. Živim tako blizu gozda, da lahko gobice nabiram kar v copatih. Naša družina ima rada naravo. Dolgi sprehodi skozi gozdove, nabiranje gozdnih sadežev vseh vrst v sezoni, kopanje v manjših jezerih in morju – to so darila, ki bogatijo dušo in telo,« slikovito opisuje, a vseeno ne prezrem besede družina.

»Moja družina je majhna – sva le midva z možem,« zaupa in razloži, da ni nikoli postala mati. »Toda njegova družina, ki živi blizu, me je sprejela za svojo. Čeprav se nisem naučila švedščine z odliko, me nikoli niso gledali postrani,« je hvaležna.

Osebni arhiv

In kako se sporazumevata z možem? »Večinoma govoriva angleško – predvsem zaradi najinega dela v mednarodnih krogih. Švedi pa so znani po tem, da zelo radi in tudi zelo dobro govorijo angleško. Moj mož zna nekaj slovenskih stavkov, a priložnosti za govorjenje slovenščine imam zelo malo,« razloži nekdanja pevka, ki lahko po domače kramlja predvsem s svojim bratom Sakibom, edinim še živečim članom primarne družine.

Slikarka in vrtnarka

Nova družina seveda pozna Dejino preteklost, povedala jim je, kaj vse je doživela. »Večkrat so izrazili željo, da bi spet zapela – predvsem skupaj z možem, ki je tudi velik talent. A za zdaj se to še ni uresničilo. Toda nikoli ne reci nikoli …« ostaja realna, nato pa še pove, da je njena duša še vedno zelo ustvarjalna, le da je glasbo zamenjala za druge vrste umetnosti. Usmerila se je namreč v poezijo in slikarstvo, rada pa tudi fotografija ter se posveča vzgoji rastlin.

»Rada slikam – v miru in s pogledom na gozd. Obožujem barve, močne barve, ki ustvarjajo globoko vez med nevidnim in vidnim svetom. In ko duša spregovori, jo je vedno vredno slišati in ji slediti. Rada opazujem ljudi, jih poslušam in jim včasih svetujem, kako polepšati notranji, dušni vrt. Svoje slike z veseljem podarim ljudem – z motivi, ki jim nekaj pomenijo, zato jih še raje obesijo na stene svojih domov. To je vsekakor nekaj, kar mi nariše nasmeh na obraz in prinese srečo, ki polni srce.

Rada pa vrtnarim tudi v tistem pravem vrtu – zunaj. Gojim rože, zelišča, zelenjavo …Najin dom je obdan z jablanami, ribezom, malinami, robidnicami, borovnicami, slivami in breskvami – čeprav so slednje tu redkost, saj so zime dolge in hladne. Imava kar nekaj gredic, kjer gojim zelenjavo in zelišča, zato je hrana, ki jo kuhava oba – z resničnim veseljem in ljubeznijo – prvovrstna ter sveža. Najini prijatelji zelo radi prihajajo na obisk – savna in žar sta vedno atrakcija,« navdušeno opisuje Deja, srečna, ker oba z možem obožujeta kuhanje. Sama se je še posebej izpopolnila v peki pirinega kruha z drožmi.

Dejino zavetišče za ranjene cvetlice

Ko opisuje svoje življenje, veliko omenja naravo, in ko se razgovori o cvetju, hitro postane jasno, da ne gre le za ljubezen do lepega. Kot bi v njej plamenelo poslanstvo. In razumevanje, da lepota ni v popolnosti, ampak v skrbi – v vztrajnem vračanju tistega, kar je bilo izgubljeno.

»Rože so povsod – vrtnice dehtijo, hiša je polna cvetja, oranžerija prav tako … Družina je hitro opazila, da imam talent, da oživim še tako presušeno in zavrženo rožico. Moj mož pravi, da je moja oranžerija kar sirotišnica za ranjene rože. Nič ne zavržem, vse spravim nazaj k življenju.

In ne le rož, tudi ptice, ki se včasih zaletijo v okna, nežno ponesem nazaj v življenje. In se vrnejo – z mnogimi prijatelji, ki ravno zdaj že pletejo gnezda okoli hiše. Pri nas ni nikoli dolgčas. Srne in srnjaki, pa veliki los in njegove družine pridejo radi jest jabolka v vrt, malo se posladkajo s cvetjem … nič jih ni strah. In tudi nas ne,« še pristavi, nato pa že hiti pripovedovati o delu na vrtu in v oranžeriji, kjer z možem prav v teh dneh pripravljata prostor za paprike, kumarice ter paradižnike.

Sreča ima veliko barvnih odtenkov

Leta prinašajo modrost in drugačen pogled na svet, odnose, ljudi, življenje. Je Deja tam daleč proč na severu našla, kar je iskala? Po zgodbi, ki jo je delila z nami, je jasno čutiti, da je srečna.

»Sreča se pri meni kaže že v tem, da se zbudim v novo jutro in se z vso hvaležnostjo predam dnevu, ki je pred menoj. Hvaležna sem, da sem še vedno tu in se lahko znova in znova učim, kako bivati v harmoniji med vidnim in nevidnim. Brez fanfar, brez velikih načrtov. Kajti življenje ima z nami svoj načrt – in nas opominja, ustavlja, nam zastavlja vprašanja, ki imajo globok pomen. Vsaj meni.

Osebni arhiv

Vprašanja, kot je: Kam hiti ta svet, ki se utaplja v bolečinah, pomanjkanju, nepotrebnih vojnah? Toda edina vojna, na katero imam vpliv, je moja – notranja vojna. In to je vredno končati. Kadar se v meni spopadeta črni in beli volk, vem, da ju je bolje nahraniti enakovredno ter ju naučiti, kako sodelovati. Moja ljubezen do obeh ju počasi pripravi do tega, da začneta delovati v moje dobro. Le tako lahko tudi sama prispevam k miru tega sveta. To je zame edina pot do miru,« ljubeče sklene Deja, ki poudarja, da ta svet potrebuje tkalce zgodb in  bojevnike, ki radi vrtnarijo ter v svojem vrtu ohranjajo ravnotežje miru.

Pa Slovenija? Je zanjo ta zgodba za vedno končana? »Slovenija bo vedno imela prav poseben prostor v mojem srcu. Kresniški vrh, Kresnice, Litija, Ljubljana kot moje rojstno mesto, Piran, Postojna, Logatec ... kraji, kjer sem bivala, ustvarjala, ter ljudje, pristni in srčni v svoji preprosti naravi.« Vse lepe spomine na ljudi in kraje še vedno nosi s seboj – kot pesem, ki tiho odmeva nekje v ozadju njenega življenja.

Nikoli pozabljena

Deja se je sprva z glasbo spogledovala kot kantavtorica, leta 1982 pa zakorakala v ospredje in postala pevka skupine Make up 66. Zatem je kratek čas sodelovala s skupino Moulin Rouge, leta 1984 pa se je pridružila zasedbi De Gazzelas. Kot edina didžejka tistega časa je krojila noči v skoraj vseh pomembnejših slovenskih diskotekah. Do leta 1988 je na Valu 202 soustvarjala Lestvico slovenskih diskotek.

Spomnimo se je tudi kot voditeljice TV oddaj Videogodba, Videonoč in Lepota telesa, pa tudi radijskih programov na Radiu Slovenija in Radiu Triglav. Od leta 1994 do 1997 je bila obraz legendarne oddaje Karaoke, s katero so obiskovali slovenska mesta. V tem času je postala članica novonastale skupine Gimme5, navduševala pa je tudi s svojo lastno zasedbo Deja Mušič Band. A sledil je preobrat, leta 2002 je še zadnjič stopila pod odrske luči. S pesmijo Shangri-la se je predstavila na Emi, nato pa poniknila …vse do zdaj.