Arhiv NTRC

Diatonična harmonika je v mladosti pod kožo zlezla Davidu Gračnarju, ki je svoje znanje najprej prenašal na sina Martina. Ko ju je Sinja nekega dne slišala igrati, je vprašala, ali lahko poskusi še sama. Odkar je v roke prijela manjšo diatonično harmoniko, se je rodilo zanimanje, ki jo navdušuje že šest let. Ogromno znanja ji predaja njen oče, s katerim skupaj igrata številne skladbe. Prepričan je, da je glasba živa stvar in da se prav pri nastopih v živo pokaže glasbenikova veličina. Hčerki skuša pojasniti ozadje kakšne skladbe, ji približati njeno vsebino in ji tako pomagati pri interpretaciji. Sinja učne ure harmonike obiskuje še pri družinskemu prijatelju Jerneju Kočevarju.

Navdušena glasbenica najbolj uživa, ko igra zahtevne skladbe, ko mora za to, da osvoji zapis v notnem črtovju, vložiti ogromno truda in energije. Vsak dan se harmoniki posveča od ure in pol do dve uri. Ko se bližajo tekmovanja, temu glasbilu posveti še več časa. Narodnozabavna glasba jo spremlja tudi v prostem času, saj to zvrst glasbe rada posluša po radiu, ko je doma in tudi ko se z družino kam odpelje z avtom. Takrat se iz predvajalnika med drugim zaslišijo Avsenikove skladbe, kot so Spomin na Zürich, Najlepše je doma, S polko v svet, V Švicarskih Alpah, Prijatelji harmonike in številne druge.

Foto: Nik Jarh

Sinja Gračnar: »Vesela sem, ko osvojim kakšno težko skladbo. Navdušuje me udeležba na tekmovanjih, osvojene dobre uvrstitve so mi v največje zadovoljstvo. Največ mi pomeni, da sem lani poleti na 50. tekmovanju Pokaži, kaj znaš v Dobju osvojila prvo mesto po oceni strokovne komisije.«

Preberite več v Novem tedniku