Arhiv NTRC

 Režiser filma je Alen Pavšar, ki je sicer inženir multimedije in poučuje strokovne predmete v Srednji šoli za strojništvo, meharoniko in medije v Šolskem centru Celje. A že od malega je želel snemati filme in to z velikim veseljem počne, če se le ponudi priložnost. Za zgodbo in scenarij je poskrbel s soprogo Matejo Zorko Pavšar, ki je svetovalna delavka v omenjeni šoli, a je film prav tako njena strast. Napisala je scenarij za film Vloga za Emo in je avtorica ali soavtorica knjig. Bogate izkušnje ima pri delu z dijaki s posebnimi potrebami, ki se v razredu pogosto težko znajdejo, še zlasti če nimajo podpore učiteljev in vodstva šole. O tem, kako lahko tudi takšni dijaki ob razumevanju in pravi spodbudi pokažejo svoje talente, govori film, ki je poseben glede tega, da prvič pri nas tako predstavlja problematiko avtizma in da je tudi glavni igralec v filmu avtist. Razumevanje tematike dopolnjuje še knjiga, ki jo je Mateja napisala na osnovi filma.

O vsem tem in o nastanku filma smo z obema ustvarjalcema, tudi izvršnima producentoma Šepeta metulja, klepetali v eni od kavarn v Celju, ki je bilo s svojimi prepoznavnimi prizorišči tudi del filmske kulise.

Je bilo pri tem filmu lažje, ker sta že imela izkušnje s snemanja Vloge za Emo?

Alen: Po eni strani se je bilo težje sploh odločiti, da bi se spet lotili takega projekta, ker smo vedeli, kaj nas čaka. Ko smo se ga lotili, je izbruhnil covid, ki je za dve leti zamaknil začetek.

Mateja: Pri tem filmu je bilo lažje glede podpore družine. Ko sem pri prvem filmu povedala doma, da bom sodelovala pri snemanju Vloge za Emo, jim ni bilo všeč. Mama se je bala, da se bova osramotila, saj je domnevala, da bo to eden tistih slovenskih filmov, ki niso posebej gledljivi. Ko je imel Alen prvo verzijo filma zmontirano, sem ga prosila, ali lahko mama to pogleda, da bo mir ... Zdaj je bilo lažje, saj so nama ljudje bolj zaupali.

Kar nekaj scenarijev sta pred tem zadnjim filmom poslala Slovenskemu filmskemu centru za finančno podporo pri izvedbi, a jih je zavrnil. Šele pri slednjem sta uspela pridobiti nekaj denarja. Vama to ni pobralo volje?

Mateja: Meni jo je pobralo bolj kot Alenu, nekajkrat sem bila zelo razočarana. Po Vlogi za Emo se mi je zdelo, da bova uspešna z naslednjim scenarijem, a ni šlo. Mislila sem, da ne bova nikoli več posnela nobenega filma. Alen je bil pobudnik za najnovejši film in ker sem čutila, da ne morem teptati njegovih sanj, sem pristala. Če si nekdo nekaj zelo želi, mu moraš pomagati.

Alen: Ko je Mateja spoznala, da bo šlo, se je tudi ona navdušila in potem so se stvari začele odvijati. Ko sta dva takšna, je energija dvojna.

Če je bil pri prvem filmu scenarij vaš, Mateja, je bil pri drugem vaš, Alen, verjetno pa sta skupaj dodelala vse podrobnosti.

Alen: Ideja je bila zelo dodelana, točno sem vedel, kaj želim, in o promociji sem razmišljal že od začetka. Vem, kako nastajajo holivudski filmi, kjer ustvarjalci že v začetku vedo, kaj bo privlačno za gledalce, in v tem smislu pišejo scenarij. Osnova mora biti zgodba, a filmsko narejena tako, da je zanimiva, da nudi nekaj, o čemer se govori, kar pritegne gledalce …

Preberite še ...

Zdravje

Posledice dolgih čakalnih dob so zaskrbljujoče

Žal je nesrečna smrt glavne igralke Lare Safran po snemanju filma Vloga za Emo verjetno tudi prispevala k temu, da se je o filmu govorilo. Bo tokrat k temu prispevala glavna vloga dijaka avtista?

Alen: Na začetku nisva načrtovala, da bo avtista igral avtist. To se je zgodilo spontano. Najprej smo se dogovorili s profesionalnim igralcem, da bi odigral to vlogo. Potem je izbruhnila epidemija covida in si je vmes premislil.

Mateja: Vloga je težka in igralca lahko izstreli med zvezde ali ga pokoplje. Verjetno se je tega ustrašil. Da sva izbrala našega dijaka Alija Ogrizka, se je zgodilo čisto spontano. V trenutku, ko sem ga videla v svoji pisarni obupanega in poteptanega in ko je povedal, da si želi, da bi igral v filmu ter svetu dokazal, da je nekaj vreden, sem vedela, da moramo film posneti, saj mu s tem lahko uresničimo sanje. To je bila poleg moževe želje druga močna spodbuda pri odločitvi za snemanje filma.

Vi, Alen, najprej nad to zamislijo, da bi igral avtist, niste bili najbolj navdušeni. Kako je bilo na avdiciji?

Alen: Ali je imel zanimivo avdicijo. Res sem najprej dvomil. Mateja me je povabila v pisarno in rekla, naj ga opazujem. Nekaj časa sem opazoval njegove geste, razmišljal, kako bi lahko v filmu igral, kako bi speljal nekatere scene, se naučil besedila … Poskusili smo in pokazalo se je, da je bila to prava odločitev.

Foto: Andraž Purg, arhiv filma

Več v tiskani izdaji, ki je izšla 12. otobra.