Arhiv NTRC

Uroš Perić je bil z glasbo povezan že kot otrok. Ker je vedno našel čas za prepevanje, sta ga starša že kmalu vpisala v glasbeno šolo, kjer se je učil igrati na harmoniko. »Med igranjem harmonike nisem veliko poslušal profesorja, ampak sem raziskoval različne sloge. Spomnim se, da me je veliko bolj privlačila svetovna glasba, kot so zimzelene uspešnice, kot klasika ali slovenska narodna. To je opazil tudi moj profesor, ki mi je v učni načrt večkrat dajal takšne stvari,« pove Perić, ki je nižjo glasbeno šolo tudi dokončal, še dve leti je nato igral v harmonikarskem oktetu celjske glasbene šole.

Samouk na klavirju

Ker se je želel naučiti igrati tudi na klaviature, mu je babica kupila električni sintetizator. Učenja se je lotil kar sam. Dan za dnem je ure in ure poslušal različne glasbenike, vadil in se potrpežljivo učil njihovih trikov. »Bil sem zaljubljen v džez, bluz in soul, česar v Celju ni bilo veliko, zato dolgo nisem vedel, ali se bom s tem kdaj poklicno ukvarjal ali ne. Vsi moji vrstniki so namreč igrali glasbo, ki mi ni bila všeč. Tisti, ki so igrali glasbo, ki mi je bila všeč, so bili vrhunski fantje iz Big banda RTV Slovenija, h katerim nisem upal pristopiti, saj nisem vedel, ali sem dober ali ne.«

Z glasbo se je resneje začel ukvarjati pri 27 letih. Svojo kariero je začel z Orkestrom Moonlighting, ki ga je ustanovil njegov nekdanji in tedaj že upokojeni učitelj harmonike. Zaradi edinstvenega glasu je ob naključnem srečanju Perića povabil, da bi gostoval na koncertu orkestra. »Takrat nisem imel niti primerne obleke, temveč zgolj usnjeno jakno. Bil sem mlad in poln strahu ter adrenalina. Ko sem pred občinstvom zapel prvo džezovsko pesem, ki mi je bila všeč, sem dobil velik aplavz. Takrat sem staršema rekel, da se želim s tem ukvarjati do konca življenja,« se spominja. Po koncertu se je njegova glasbena pot začela zelo hitro. Očetov prijatelj mu je kupil obleko in klaviature ter mu finančno pomagal posneti prve demo posnetke, ki so hitro naleteli na plodna tla. Že kmalu je z Big bandom RT Srbija napolnil polno dvorano beograjskega Kolaraca.

Foto: osebni arhiv

Več preberite v zadnji izdaji Novega tednika, ki je izšla 28. 11. 2024.