Rojena Prlekinja, doma iz Paričjaka pri Radencih, se je po končani osnovni šoli in nižji glasbeni šoli, kjer se je učila igrati kitaro, vpisala na ekonomsko šolo v Murski Soboti. Takrat je popolnoma opustila glasbo, po maturi pa se je odločila za študij slovenščine in sociologije. »Potem pa sem nenadoma, pri devetnajstih letih, ugotovila, da to ni zame. Da je tisto, kar mi daje moč in občutek izpopolnjenosti, glasba,« pripoveduje. V nekaj mesecih se je naučila igrati klavir in uspešno opravila sprejemni izpit na pedagoški fakulteti. »V študiju glasbene pedagogike sem zelo uživala,« se spominja. V tistem času je bila v Radencih ustanovljena tamburaška skupina Drotmantraši in tam se je prvič srečala s tamburicami. »K sodelovanju me je povabil Jože Farkaš, ki je skupino ustanovil. Prvi vodja skupine je bil Matija Kovačič iz Vučje vasi, ki mi je dal prve napotke za tamburico, leta 2001 pa sem strokovno in umetniško vodenje prevzela sama,« pove. »Udeleževala sem se številnih tamburaških seminarjev, študijskih skupin, praktičnih delavnic, ki so jih vodili predvsem profesorji iz Hrvaške, kjer je tamburica že leta močno uveljavljena, na moji tamburaški poti pa mi je veliko pomagal tudi Damir Zajec.«

Osebni arhiv

V tistem času so jo tamburice popolnoma prevzele. »Vse prepogosto so zapostavljene in moti me, da pri nas še vedno velja prepričanje, da so tamburice samo staro ljudsko glasbilo, čeprav so že zdavnaj presegle vse te meje,« razloži. Temu glasbilu s strunami, ki je sorodno ruski balalajki, ukrajinski banduri in španski kitari, se je posvetila tudi v svojem diplomskem delu. »Del naloge sem posvetila zgodovini tamburice in obdobju, ko smo jo začeli uporabljati pri nas. Opisala sem tudi različne sisteme, ki se razlikujejo po številu strun in uglasitvah,« še pove in doda, da v Sloveniji tamburice še vedno ne poznamo prav dobro, čeprav jo je mogoče uporabiti v vseh glasbenih zvrsteh. »Poznamo dvoglasni oziroma Farkašev sistem, ki je uveljavljen predvsem v Pomurju kot tradicija, ki jo nadaljujejo številne skupine že vrsto let, a so v igranju zelo omejeni. Troglasni sistem več ni v veljavi, štiriglasni sistem pa nam omogoča igranje vseh zvrsti glasbe – klasične, ljudske, filmske, rock …,« razloži. Na podlagi diplome je leta 2003 izdala tudi knjigo z naslovom Tamburaške skupine v Pomurju, ki jo je podarila tamburaškim skupinam po Pomurju. Poleg profesorja Dragutina Križanića je tudi soavtorica prvega slovenskega učbenika za tamburice za nižje glasbene šole.

Marina Vrbnjak

V svojem delu uživa

Njena prva zaposlitev po diplomi je bila na glasbeni šoli v Gornji Radgoni, kjer je učila nauk o glasbi, tamburico in kitaro skoraj pet let, zdaj pa že štirinajsto leto dela kot vodja območne izpostave Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti Gornja Radgona. V tem času se je tudi preselila na drugo stran reke Mure ter si ustvarila družino. Vajeti Drotmantrašev je prepustila Elizabeti Sarjaš, sama pa je leta 2013 sprejela vabilo tamburaškega orkestra KD Ivana Kaučiča Ljutomer, katerega ustanoviteljica je Mira Rebernik Žižek, in prevzela vlogo vodje skupine. »Čeprav delujemo komaj šest let, imamo za sabo že veliko koncertov, nastopov, srečanj, tudi tekmovanj. Kot edina skupina iz Pomurja smo bili letos uvrščeni na državno srečanje tamburaških in mandolinskih skupin ter orkestrov, kjer se je predstavilo osem trenutno najboljših skupin iz Slovenije, novembra pa bomo zastopali Slovenijo na državnem srečanju hrvaških tamburaških skupin v Zagrebu,« je ponosna. »Veliko sodelujemo s Klavdijo Štuhec, Mišem Kontrecem, Prekmursko godbo Bakovci, moškim vokalnim kvintetom Aeternum, ponosni smo tudi na sodelovanje s Klapo More iz Šibenika, s katero smo izvedli že devet skupnih koncertov po Sloveniji in na Hrvaškem,« doda.

V skupini jih je trenutno dvanajst, trije novi člani pa se še učijo in bodo prvič z njimi nastopili na letnem koncertu, konec oktobra. Težava je, ker se igranja tamburice trenutno ni mogoče učiti v nobeni glasbeni šoli v Pomurju, razen pri društvih. »Najlažje se nam pridružijo tisti, ki igrajo kitaro, saj je uglasitev enaka. Člani mojega orkestra so krasni ljudje, pridni, vestni, zanesljivi, vedno točni na vajah in užitek je delati z njimi. Smo pa zmeraj veseli novih članov, predvsem mladih,« pove.

Obožuje delo z ljudmi in kulturo

»Moje delo vodje območne izpostave JSKD Gornja Radgona je zanimivo in razgibano. Letno organiziramo okoli petdeset dogodkov na območju občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici,« pove in doda, da rada dela z ljudmi vseh generacij. Dogodki so v organizaciji ali soorganizaciji, saj delujejo kot podpora kulturnim društvom s tega območja. »Zagotavljamo jim predvsem administrativno podporo, pa tudi vodenje računovodstva.«

Glasbenika sta tudi hčerka Kiara, ki izjemno rada poje, ter sin Dan, ki igra tolkala. »Najlepše je, ko nastopimo kot trio (Kiara – vokal, Dan – cajon in jaz na kitari), mož pa raje uživa ob glasbi in s fotoaparatom ovekoveči glasbene trenutke,« z nasmehom pove. Hkrati se spomni na starša, ki sta jo že kot otroka s sabo vozila na vaje ter koncerte mešanih pevskih zborov, kjer sta sodelovala. »Še zdaj se spomnim vseh pesmi, ki so jih peli. Mogoče tudi od tod moja ljubezen do glasbe.«