Čeprav sem se se vso zimo uspešno ubranila virusov in bakterij, so me nepripravljeno ujeli že globoko v pomladi. Zgodilo se je tisto, kar najbolj težko prenašam - vzelo mi je glas. Ob že tako slabem počutju, sem bila prikrajšana za svojo veliko ljubezen - govorjenje.

Zanimivo. Šele takrat, ko nam je odvzeto nekaj, kar se nam zdi tako samoumevno, da na to niti ne pomislimo, ta nekaj dojamemo kot sestavni del svojega bivanja in delovanja.

Govoriti, šepetati, peti, kričati,... V vseh čustvenih barvah, z različno močjo.

In nato sprejemanje besed in zvokov drugih.

Oddajanje, sprejemanje, oddajanje, sprejemanje.

Lastnost in sposobnost, ki je lastna, ne pa tudi namenjena le samemu sebi.

Ko nam je ta sposobnost začasno ali za vedno odvzeta, nastopijo druge oblike komuniciranja. Ker brez komunikacije ne gre. Brez nje ni ničesar.

Skratka - že pred leti mi je živahno in dolgotrajno glasno govorjenje (da ne rečem kričanje) povzročilo upor glasilk. Postale so podobne majhni rdeči pesi (sem jih videla na zaslonu, ko mi je foniatrinja drezala bo grlu z železno palčko). Kazen je bila zame (klepetavo žensko) huda - 10 dni popolne tišine, če ne...

Kupila sem si blokec, svinčnik. Zavrgla svojega mobilnega prijatelja in se zatekala v govorico telesa, ki mi na srečo ni tuja in zoprna. Moje mahanje z rokami, grimase mojega obraza, kimanje in odkimavanje so morale zadostovati. Verjetno sem koga z molkom osrečila. Na daljavo pa sem pošiljala obilico „mailov".

Preberite še ...

Finance

Kaj moram narediti za dobro pokojnino?

Zgodilo pa se je nekaj zanimivega. Naenkrat sem začela veliko bolj uživati v poslušanju. In slišala sem veliko več kot kadar koli prej. Zato ni  slabo, če kdaj tudi glasilke počivajo.

V bistvu se mi zdi, da tišina ne prenese laži. Besede so bolj trpežne, tudi za neresnico.

Je pa zanimivo, kako malo pozornosti posvečamo govornim organom. Če si zvijemo nogo, se nekaj časa ne moremo ukvarjati s športom, gremo na bolniško in počivamo. Če „štrajkajo" naše glasilke, si rečemo, bo že.

No, glede na to, da je bil moj glas dolga leta osnova moje službe, sem (vsaj občasno) malce bolj popazila nanj. In ta profesionalna deformacija je kriva, da me boli srce, ko slišim hripave pevce in izstopajoče žile na vratu.

Zelo rada pomislim na prvi razred osnovne šole, ki je bil prijeten predvsem zaradi čudovite učiteljice. Sredi šolskega leta pa je morala na operacijo glasilk. Še danes se spomnim, kako žalostni smo bili in kako smo nestrpno čakali, da se vrne.

Nauka zgodbe v bistvu ni. Poleg tega pa - le kdo sem jaz, da bi delila nauke. Zadeva je na moč preprosta - preden zavpijete na moža, otroka, soseda, psa, sovoznika, sodelavca... - pomislite na uboge „delavke" v grlu.