Ljudi, ki pridejo k meni, poskušam učiti, kako pomembno je spregovoriti iz sebe in ne nalagati v sebi. Čustvo, ki ostane v tebi, torej tudi zavist, je nerazrešeno stanje. Ko človek odide iz tvojega življenja, možnosti za razrešitev ni več. Res je, takrat ostanemo terapevti.
Iti skozi življenje z zavistjo je avtocesta
Ta cesta vodi do notranje zelo pustega življenja. Če si dve prijateljici nista sposobni povedati, da si zavidata nova oblačila, lep glas, občudovanje partnerja ob sveži zaljubljenosti, ker se bojita, da bo to vplivalo na dinamiko njunega odnosa – je mar to izpolnjen odnos? Koliko ljudi spregovori o tistem, kar nekomu zavidajo? Le malo. Če to prezrcalim na partnerski odnos, še manj. Mar lahko rečemo, da sta partnerja povezana, če ju je strah, da bo priznanje zavisti poškodovalo njun odnos? Iz bojazni se zato raje ne izrazita.
Jana in Samo sta partnerja, oba uspešna na poslovnem področju, ki sta v družbi ves čas delovala zelo usklajeno, kot da sta ustvarjena drug za drugega. Okolica ju je dojemala kot popolna, v resnici pa je deset let njunega življenja predstavljalo eno samo sprenevedanje in izničevanje. Naposled je kot strela z jasnega udarilo, da se ločujeta. Kaj je sodu izbilo dno? Oba sta uspešna poslovneža in on je dobil ponudbo za velik poslovni preskok na tuj poslovni trg. V njej je vzniknila in se bliskovito razrasla močna zavist, ki je bila pika na i težavam v krhkem odnosu, in to ju je stalo zakon.
»Zakaj se je to ponudilo njemu, ko pa bi se moralo meni?« mi je skrušeno priznala svojo zagrenjenost, ko sem jo slekel zablod lastnega uma.
Seveda ta zavist ni bila povezana z njenim partnerjem in se tudi ni porodila ob tej njegovi odločitvi. Jana si je šele zdaj, ob ločitvi, začela postavljati temeljna vprašanja o lastni neizpolnjenosti.
»Zakaj ni zavrnil ponudbe, da bi bila lahko jaz še naprej tako uspešna poslovna ženska?« Da, to so iskreni stavki, ki prihajajo iz zavistnega človeka.
Samo je na terapijo hodil ločeno, kajti njune poti so se razhajale. Vsak od njiju je moral ponovno vzpostaviti sebe, a si pred tem ogledati razbitine zakona. Nikoli se nista pogovarjala globoko, nista delila resnice o tem, kaj kdo čuti.
»Kako vesel sem bil njenega uspeha, bila je moj ponos, verjel sem, da sem bil tudi jaz njen,« prizadeto razlaga moški, ki ga ob nenadnem velikem uspehu nista prevzela ne ponos ne samopašnost, življenje mu je pač naklonilo darilo za vsa njegova vlaganja v trdo delo. Dobro se zaveda tudi, da zakona ni izgubil zaradi svoje odločitve.
Njegova žena na drugi strani ne vidi, koliko dobrega je naredil zanjo in za družino, ko jo je nesebično podpiral na poslovni poti in hkrati prevzel veliko vlogo pri vzgoji sinov. Zavist je močno zameglila njen razum in situacijo je videla kot izdajo, ker se mož ni za družino in zanjo odrekel velikemu poslovnemu koraku. Sebe vidi kot žrtev, in to zato, ker je prvič v življenju ona tista manj uspešna.
Do zavisti pride oseba tudi s projekcijo
S tem odriva svojega bližnjega, kar vodi do začetka vzporednih življenj, ob njih pa se priplazi še neiskrenost. Poznam ženske – prijateljice – in eni izmed njih, ki ima hudo disleksijo, so za novo leto kupile knjigo. Kako so te ženske gledale na svojo prijateljico? So videle vse njene nelagodne trenutke, ko ni dohajala šolskih normativov, ko ji je bilo v odraščajočih letih nerodno iz dneva v dan? Ali so opazile samo to, kako moški radi pogledajo za njo, ker je simpatična pozitivna mladenka?
Če razmišljam kot terapevt, se moram vprašati: ali naj resno raziščem vsako zavist, ki jo čutim do nekoga? Kako močno me mora zavist preganjati, kdaj naj spregovorim? Rekel bi, da takoj. To močno čustvo je treba sproti odstranjevati, da se male zelene zavisti ne bi spremenile v veliko grenkobo.
Človek mora biti tudi mentalno zrel, da v miru in spoštljivo spregovori o tem, kaj ga moti, ne glede na to, kakšno je njegovo čutenje. Ali lahko partnerja razvijeta tak odnos, da sta drug pred drugim gola tudi v tem, kako in kaj čutita? Redki so pari, ki se intimnih občutij, kot je zavist, začnejo dotikati v medsebojnem odnosu. Največkrat se to zgodi šele, ko so ta tako moteča, da ogrožajo partnerstvo. Takrat je za dober razplet res potreben nekdo, ki je čustveno neobremenjen, denimo mediator.
Na kavču sem imel par, ki se je znašel v vrtincu prevare. Sprva je prišla na srečanje samo Ana in o tej »težavi« ni spregovorila. Bila je seksapilna ženska, vedno oblečena v oprijeta oblačila, da je poudarila svoje telesne atribute. Prepoznal sem, da si je prizadevala biti vredna poželenja. Ko sva želela odkriti vzrok za njeno živčnost, je iskala razlog v službi in v njem, partnerju Klemnu. Motilo jo je, kako se pomenkuje z natakarico, ko stopita v restavracijo, in hitro mi je bilo jasno, kaj je zadaj. A je kljub temu iskala opravičilo zanj: »Veste, on je pač bolj sladkega obnašanja, ko je v bližini žensk. Mogoče res kar preveč.«
Že leta sta bila poleg intimnega partnerstva tudi sodelavca v istem podjetju, kjer sta začela s hierarhično enakega položaja. Ona je hitro napredovala, on pa je bil še vedno skrbnik v skladišču. V petih let se je Ana začela drugače oblačiti, drugače vesti, pogovarjala se je o drugih tematikah. Njena plača je bila enkrat višja od njegove. Da Klemen ljubimka z natakarico, legalno pa se skriva »samo« za prijaznostjo do nje, ni bilo jasno samo meni, ampak je to vedela tudi Ana, ki pa takega ljubimkanja ni imela.
Rad bi poudaril, da zavisten človek želi biti v tem položaju, izbere ga za svoj način delovanja in za tem skrije svoje številne druge šibkosti in frustracije. Ne poznam junaka, ki bi izrazil, da je zavisten, ker je njegova žena hitro napredovala v podjetju, on pa je ostal nekje zadaj. Poznam pa veliko takih, ki so glasno hvalili ženin uspeh, njihova moškost pa je bila »skrčena«. Namenoma se izražam dobesedno, ker je možatost v povprečju tesno povezana s kariernim uspehom, kaj šele tedaj, ko gre za primerjavo z boljšo polovico.
Poleg individualne terapije sem zahteval tudi terapijo z obema skupaj. Ne postavljam teze, da je Ana kriva, da je Klemen pristal v postelji z natakarico. A ko iščem vzrok, najdem tudi njeno sodelovanje. Kako se je odzvala na njegova dejanja? Ona mu je vse to dopuščala.
Za legitimno zavistjo ji ni bilo treba razkrivati sebe
Dokler je bila legitimno zavistna, ji ni bilo treba razkrivati sebe. Ker svojega občutja pred njim ni razkrila, se je lahko skrivala in igrala igro. Izkazalo se je, da je tudi ona naredila »napako« in že leto pred njim skočila čez plot s sodelavcem, a ga je zapustila in se odločila, da bo strast žrtvovala za varnost. Prav v trenutku, ko je med usmerjenim pogovorom iz nje privrela zavist, je sama dojela svoj del težave.
Neki moški, ki ga je njegova partnerka pripeljala k meni, kar je videla kot zadnjo možnost, da ohranita odnos, je imel zame ves čas isto vprašanje: »Mi lahko poveste, ali ima ljubimca in ali me bo zapustila?« Videl sem, da je v hudi stiski. Naposled je iz moje komunikacije razbral resnico, da njegova žena nima niti ljubimca niti nima namena oditi. Pomiril se je, po njegovem je bil zakon tako rešen. Na terapijo ga ni bilo več, bil je zadovoljen, saj je prišel do svojega. Ta moški me je res pretental v svoji zagrizenosti, da izve odgovor na vprašanje, zaradi katerega je sploh privolil v ženino željo po terapiji. A si je hkrati skopal jamo. Vzrok, zaradi katerega ga je »pod nujno« pripeljala k meni, seveda ni bil rešen. Obstaja velika možnost, da ga bo zdaj res zapustila.
Pri delu sem zelo uspešen, ker sem brezkompromisen. Para ne vzamem na nadaljnje svetovanje, če na prvem srečanju prepoznam, da se nista pripravljena sleči. Mlačnosti med terapijami ne podpiram, ker ne prinese rezultata. Kot družba smo prišli do faze, v kateri si želimo s kratkimi sporočili povedati več kot v odkritem pogovoru. V teh sporočilih je človek grob in nežen, saj jih doživlja kot neosebno dejanje. Dve osebi lahko dobro sodelujeta, če imata iste cilje in sorodna izhodišča, lahko sta intelektualno enako močni in duhovno skladni. Življenje jima operativno odlično teče. Ampak svojih strahov, močnih čustev, misli dvoma itd. si pogosto ne upata ali ne znata izmenjati. Ko mi nekdo reče, da se znata zrela partnerja pogovarjati, o tem nisem prepričan.
Kako preprosto bi se tak par kakšno nedeljo skupaj usedel za mizo in si povedal, kar koga od njiju moti in boli, a bi bila to samo povrhnjica. Ko smo pri močnih čustvih, kot je zavist, je podnjo mnogo plasti. Zgolj komunikacija med dvema partnerjema ne prinese osvoboditve. Manjka tretji. Ko se partnerja odločita za terapevta in je ta dober, jima to da dovolj močan občutek čustvene varnosti, da odložita svoje najgloblje breme.
Še več lepotnih, modnih, zdravstvenih in prehranskih nasvetov najdete v priljubljeni ženski reviji BZ (Bodi zdrava), ki jo lahko kupite tudi v prodajalnah dm po vsej Sloveniji.
