Upadanje nivoja ženskih spolnih hormonov je bilo dolgo časa zapostavljeno področje ženskega zdravja, saj je veljalo, da gre za naravni potek in bližnjico k starosti. S katerim se morajo ženske pač sprijazniti. Danes pa se temu področju namenja večja pozornost stroke, saj je upadanje nivoja ženskih spolnih hormonov le del vsesplošnega usihanja delovanja žlez z notranjim izločanjem.
Menopavza: nekatere brez težav, za druge je povsem drugače
Z osredotočenostjo stroke na vlogo ženskih spolnih hormonov se je tudi menopavza prebijala v ospredje, med drugim ima zdaj tudi svoje mesto med svetovnimi dnevi (18. oktober), sicer pa je oktober tudi mesec, v katerem se zvrstijo številne aktivnosti, ki osveščajo ženske o različnih vidikih menopavze: o možnih posledicah pomanjkanja estrogena in možnostih preprečevanja, lajšanja in zdravljenja posledic kot tudi o novih priložnostih za kakovostno življenje, ki se ponujajo ženskam po menopavzi. Simptomi menopavze namreč razlikujejo od ženske do ženske in medtem ko hormonsko neravnovesje nekaterim ne povzroča večjih težav v vsakodnevnem življenju, pa se druge doočajo z vrsto simptomov in težav.
Pojma menopavza se še vedno drži nekoliko slabšalni prizvok in od žensk se pričakuje, da se bodo v tem obdobju v življenju umaknile in mesto v družbi prepustile mlajšim. Zato je veliko žensk strah, kaj bo po menopavzi in kako naj se spoprimejo s klimakteričnimi težavami: naj se jih otepajo, jih ignorirajo ali zaprosijo za pomoč strokovnjaka.
Kot pa je na strokovnem srečanju na temo obravnave žensk v menopavznem obdobju izpostavila prim. Lucija Vrabič Dežman, dr. med., spec. ginekologije in porodništva, pri 50. letih res še ni čas, da bi vse stavile na vlogo babice, "ki mirno trpi vročinske valove in se še naprej razdaja za celo družino, kot edino preostalo možnost samouresničitve".
Je pa to življenjsko obdobje, v katere težave so, in sicer gre najpogosteje za spremembe menstrualnega ciklusa in vročinske oblive, nespečnost, razdražljivost, čustvena nestanovitnost, neodločnost, jokavost, glavobol, bolečine v sklepih, pospešeno bitje srca in številne druge. V takšnih primerih je potrebno ukrepati in nadomestiti poglavitni vzrok težav, upad hormonov, prvenstveno estrogena, pojasnuje dr. Vrabič Dežmanova. V nasprotnem primeru lahko po več letih nastopijo t.i. srednjeročne posledice pomanjkanja hormonov na področju sečil in spolovil/rodil, dolgoročne možne posledice so mogoče srčno žilne bolezni in osteoporoza. Ob hormonskem zdravljenju ginekologinja Vrabič svetuje ženskam spremembo življenjskega sloga, zdravo prehrano, redno gibanje in metode obvladovanje stresa.
Kot dodaja, so bombastične novice o škodljivosti hormonskega zdravljenja naredile veliko škode in razcepile tako laično kot strokovno javnost: ženske so se ustrašile, z zdravljenjem pa so prenehale prav tiste, ki bi ga najbolj potrebovale. Pojasnjuje, da so se v zadnjih letih zvrstile številne ponovne analize izsledkov raziskav, kjer so ženske zdravili s hormoni. "Avtorji navajajo, koliko prednosti prinaša hormonsko zdravljenje, kako učinkovito preprečuje številne bolezni, podaljšuje življenje in izboljšuje njegovo kakovost." Poznamo več oblik hormonskega zdravljenja, "uporabljamo čim manjši odmerek in zdravljenje priporočimo, ko koristi pretehtajo tveganja. Zdravljenje je priporočljivo začeti čimprej po menopavzi, možna je izbira med več vrstami in oblikami zdravljenja. Nihče več ne zapoveduje maksimalnega trajanja zdravljenja, saj je odločitev v vsakem primeru drugačna," še pojasnjuje dr. Vrabičeva.
Opozorila je tudi, da ne nasedajmo propagandi o bioidentičnih hormonih, kot naravnih in edinih pravih, da gre za nepreskušene pripravke brez ustreznih kontrol učinkovitosti in varnosti. Saj, kot dodaja, so posledice jemanja takšnih "zvarkov" lahko hude.
