Znanost sicer odganja strahove, češ da je to malo verjetno. A virologinja s kolumbijske univerze dr. Beth Levine pravi, da lahko ena sama mutacija aminokisline v virusu, ki vpliva na to, kje virus biva, spremeni način prenosa, torej bi se lahko virus prenašal tudi po zraku. To bi seveda pomenilo, da bi se širil neskončno hitreje kot zdaj, ko se prenaša s krvjo in drugimi telesnimi tekočinami. V laboratoriju je takšna mutacija uspela, v resničnem svetu pa so za to potrebne posebne okoliščine in malo verjetno je, da bi se v naravi pojavile. Z drugimi besedami, mutacije so možne, vendar malo verjetne.
Eboli lahko ljudje postanejo všeč. Druga velika skrb, ki jo je izrazil prof. dr. Jonathan Ball z univerze v Nottinghamu v Veliki Britaniji, pa je, da se bo virus, ki normalno napada netopirje in druge živali (nekatere opice), navadil, prilagodil na ljudi in mu bo bolj »všeč«, če bo živel in se razmnoževal v njih. To pa bi utegnilo biti še kako nevarno. Virus ima namreč zelo velike sposobnosti za mutacijo, enako kot na primer virus HIV ali virusi gripe. Njegov genski zapis je podoben, gre za niz RNK, ne pa DNK, ki je stabilnejši. Vendar pa vseeno tudi prof. Ball pomirja z domnevo, da se smrtonosnost virusa z večjo prilagoditvijo na človeka zmanjšuje. Kakor kaže (vendar pa to ni dokazano, kar velja za marsikaj v zvezi z ebolo), bi v tem primeru umrlo le do pet odstotkov okuženih. Toda hkrati se ga ne bi nikoli več rešili. Bilo bi podobno kot pri gripi, na primer.
Virus brez meja. Če bi se to zgodilo, za ebolo ne bi bilo nobenih ovir več in bi lahko napadla kjerkoli na svetu. Le da bi ji podlegali samo najšibkejši. Seveda to pomeni, da bi prišla tudi v Slovenijo. A tudi zdaj, ko je omejena na Afriko, lahko kadarkoli pride na kakšen drug kontinent.
Septembra in oktobra je v afriških državah obdobje malarije. To spet vzbuja skrb, ki je sicer omejena na afriške države, vendar ima lahko posledice za ves svet. Veliko vprašanje je namreč, ali se bodo bolniki, ki jih bo prizadela malarija, pripravljeni priti zdravit v bolnišnico, v kateri zdravijo tudi bolnike z ebolo. Če pa bodo že prišli, ali bodo imele zdravstvene ustanove na voljo dovolj zmogljivosti, da jih bodo sprejele? In še, kako se bodo zdravstveni delavci spopadli z obema boleznima, ki imata v temelju enake znake? Kaj se zgodi, če komar, ki prenaša malarijo, piči okuženega z ebolo? Na vsa ta vprašanja za zdaj ni jasnih odgovorov. Možni odgovori pa niso spodbudni oziroma burijo človeško domišljijo z novimi strahovi.
20.000 okuženih? Svetovna zdravstvena organizacija, ki je nedavno skupaj z OZN pozvala ves svet, naj pomaga prizadetim afriškim državam, da se izbruh ebole omeji in ustavi, meni, da bi se to lahko zgodilo v šestih do devetih mesecih. Tudi leta 2015 se bo zagotovo z ebolo ukvarjal ves svet. Videti je, da so vsi, ki naj bi širitev zajezili, zaman opozarjali, da se je svet prepozno začel zavedati nevarnosti, zato se je izbruh razbohotil in zajel že štiri države. Strokovnjaki opozarjajo, da je nujno potrebno sodelovanje na globalni ravni, sicer virusa ne bo mogoče zajeziti. Kar 40 odstotkov bolnikov se je okužilo v zadnjih treh tednih. Strokovnjaki iz SZO pričakujejo, da bo v prihodnosti vsak teden na tisoče novih okuženih in da bo do konca izbruha zbolelo okrog 20.000 ljudi. Poleg tega pravijo, da so to zgolj domneve, čisto mogoče je, da bodo dejstva še veliko hujša.
Potrebna bo večja pomoč. Kako je mogoče, da niso mogli ustaviti širjenja bolezni? Poleg znanega dejstva, da domačini svoje mrtve pokopavajo na tradicionalen način, tudi skrivoma, da ne dovolijo sežiga trupel, je pomembno tudi to, da se je bolezen začela širiti v strjenih naseljih, v večjih mestih. Ker v bolnišnicah ni dovolj prostora, so družine prisiljene svoje bolne negovati doma. Zaradi tega pa ima virus veliko možnosti za nadaljnje širjenje. Poleg tega marsikje, še posebej menda v najbolj prizadeti Liberiji, cele družine krožijo s taksiji po mestih in obiskujejo improvizirane bolnišnice, da bi našle posteljo za svojega bolnika. Tudi to ne prispeva k zajezitvi širjenja okužbe. Ko je britansko ministrstvo za zdravje postavilo provizorično bolnišnico za zdravljenje 30 bolnikov, jih je na dan odprtja v vrsti čakalo 70. Poleg postelj (samo v Liberiji bi jih potrebovali vsaj še 800) primanjkuje osebja. V Liberiji, na primer, so imeli doslej enega zdravnika, ta je skrbel za sto tisoč prebivalcev. Če v takem okolju izgubijo samo enega zdravstvenega delavca, ima to ogromen vpliv na vse in na koncu tudi na nas. Primanjkuje jim medicinskih sester, pomožnih delavcev v bolnišnicah, materiala vseh vrst, na primer rokavic. Tudi to omogoča eboli, da se nezadržno širi.
Svet je končno dojel, kakšna nevarnost mu preti. Torej ne gre več le za prebivalce oddaljene celine, temveč je grožnja uperjena proti vsemu svetu, in trenutno ni prav nobenega razloga za optimizem. Bill Gates in njegova žena Melinda sta za zajezitev ebole darovala 50 milijonov dolarjev, kar je doslej največja humanitarna donacija. SZO pa ocenjuje, da bi potrebovali okrog 600 milijonov dolarjev (približno 460 milijonov evrov), preden bi uspeli ebolo ugnati.
Doslej se je z virusom ebole okužilo blizu 4000 ljudi, umrlo jih je 2292 (podatek do 6. septembra). Od tega je bilo med zdravstvenimi delavci okuženih 152, umrlo pa jih je 79. Nedavno so ameriške televizijske mreže poročale, da se je okužil še en zdravstveni delavec. Menda naj bi se po nesreči zbodel z iglo, vendar podrobnejših podatkov še ni bilo. Doslej so Američani na svoje ozemlje spravili tri svoje državljane, ki so se vsi okužili, ko so pomagali bolnikom v Afriki. Spodbudna novica pa je, da so začeli testirati eksperimentalno cepivo, in če se pokaže, da je dovolj varno, bodo lahko novembra začeli cepiti z njim. Najprej seveda zdravstvene delavce.
