Profimedia

Obnova starejših stavb bo velik izziv

Eden od glavnih izzivov EU za doseganje podnebnih sprememb in okoljskih ciljev je zagotovo energetska (ne)učinkovitost stavb. Po ocenah strokovnjakov je kar 75 odstotkov stavb, zgrajenih pred letom 1990, energetsko neučinkovitih, vsako leto pa se obnovi le en odstotek takšnih stavb. To pa pomeni, da bi morali prenoviti približno 146 milijonov stavb, da bi dosegli zastavljene cilje EU - do leta 2050 doseči popolno razogljičenje gradbenega sektorja.

Glede na novo evropsko direktivo o energetski učinkovitosti stavb morajo države članice med drugim za obstoječe nestanovanjske stavbe določiti minimalne standarde energetske učinkovitosti na podlagi celotnega nacionalnega stavbnega fonda v letu 2020. Prednostno naj bi prenovile najmanj energetsko učinkovite stavbe, saj imajo te največji potencial za zmanjšanje emisij ogljika, hkrati pa prinašajo širše socialne in gospodarske koristi.

Za obstoječe stanovanjske stavbe pa je cilj do leta 2030 zmanjšati povprečno porabo primarne energije na kvadratni meter za vsaj 16 odstotkov v primerjavi z letom 2020. Do leta 2035 naj bi se to zmanjšanje povečalo na 20–22 odstotkov, nato pa naj bi se stanovanjski stavbni fond postopno preoblikoval v brez-emisijski do leta 2050.

Vse nove stanovanjske in nestanovanjske stavbe pa bodo glede na direktivo morale imeti ničelne emisije iz fosilnih goriv na kraju samem, in sicer od 1. januarja 2028 za stavbe v javni lasti in od 1. januarja 2030 za vse druge nove stavbe z možnostjo posebnih izjem.

Prenovljena direktiva narekuje tudi postopno opuščanje fosilnih goriv iz ogrevanja v stavbah in spodbujanje uvajanja sončnih elektrarn ob upoštevanju nacionalnih okoliščin.

Tudi Slovenija se je tako zavezala k ambicioznim podnebno energetskim ciljem, ki vključujejo razogljičenje stavbnega fonda do leta 2050. Ker bo večina današnjih stavb takrat še vedno v uporabi, prenova pa mora upoštevati tudi ohranitev značilnosti stavbne dediščine, bo to kar velik izziv.

Pri novogradnjah pa so smernice jasne. Nove stavbe, zgrajene po 31. decembru 2020, ki za svoje delovanje porabijo energijo za ogrevanje in/ali hlajenje, naj bi bile zgrajene kot skoraj nič-energijske. Po Energetskem zakonu (EZ-1) je za takšne stavbe značilno, da letna poraba toplote za ogrevanje ne presega 15 kWh/m² ogrevane površine, kar pomeni, da 200 m² velika hiša na leto za ogrevanje porabi največ 3000 kWh energije. Poleg zmanjšanja stroškov energije in povečanja udobja bivanja imajo sNES tudi pomembno vlogo pri zmanjšanju emisij toplogrednih plinov in doseganju evropskih ciljev trajnostne gradnje.

Profimedia

Ključni elementi trajnostne gradnje

Trajnostna gradnja temelji na celostnem pristopu, ki vključuje energetsko učinkovitost, uporabo trajnostnih materialov, pametne tehnologije in krožno gospodarstvo. Poglejmo, kateri so ključni elementi:

Načrtovanje in arhitektura

Vse se začne že v fazi načrtovanja, kjer arhitekti in inženirji upoštevajo energetsko učinkovitost, rabo naravnih virov in dolgoročno vzdržnost stavbe. Stavbe so zasnovane tako, da omogočajo prilagodljivost in večnamenskost, kar podaljšuje njihovo življenjsko dobo in zmanjšuje potrebo po prenovah. Pomembno vlogo igra pasivna zasnova, ki izkorišča naravne vire (sončna svetloba in veter) za zmanjšanje potreb po umetnem ogrevanju, hlajenju in prezračevanju.

Uporaba trajnostnih materialov

Pri trajnostni gradnji se uporabljajo naravni in obnovljivi materiali, kot so les, glina in kamen, ki imajo manjši ogljični odtis. Prav tako se daje prednost recikliranim in reciklabilnim materialom, kot so beton, jeklo in steklo, kar zmanjšuje količino odpadkov in porabo naravnih virov. Uporaba nizkoogljičnih materialov ter materialov, pridobljenih iz lokalnih virov, dodatno zmanjšuje negativne vplive na okolje in spodbuja krožno gospodarstvo.

Visoka energetska učinkovitost

Trajnostne stavbe so zasnovane tako, da porabijo minimalno količino energije, kar se doseže s kakovostno toplotno izolacijo, energijsko varčnimi sistemi in obnovljivimi viri energije. Sončne elektrarne, geotermalne toplotne črpalke in vetrne turbine omogočajo energetsko samozadostnost stavb, medtem ko pametni sistemi za optimizacijo porabe energije zagotavljajo še večjo učinkovitost. Napredni izolacijski materiali in fasadne rešitve zmanjšujejo toplotne izgube in s tem potrebo po dodatnem ogrevanju ali hlajenju.

Trajnostno ravnanje z vodo

Varčevanje z vodo je ravno tako pomemben element trajnostne gradnje, saj vključuje uporabo pametnih vodovodnih sistemov za zmanjševanje porabe ter zbiranje in ponovno uporabo deževnice za sanitarne namene in zalivanje. V trajnostnih stavbah se pogosto uporabljajo sistemi za recikliranje odpadnih voda, ki omogočajo njihovo ponovno uporabo. Na ta način se bistveno zmanjšuje obremenitev vodnih virov in prispeva k bolj trajnostnemu upravljanju vodnih zalog.

Kakovost bivanja

Trajnostna gradnja daje poseben poudarek kakovosti notranjega okolja, ki vpliva na zdravje in počutje uporabnikov. Z uporabo naravnih materialov brez škodljivih kemikalij, naprednimi prezračevalnimi sistemi in filtracijo zraka se izboljšuje kakovost zraka v zaprtih prostorih. Stavbe so načrtovane tako, da omogočajo čim več naravne osvetlitve, kar zmanjšuje potrebo po umetni razsvetljavi, obenem pa je poskrbljeno tudi za zvočno izolacijo, ki zmanjšuje hrup iz okolice in povečuje bivalno udobje.

Pametne tehnologije in digitalizacija

Vgradnja pametnih sistemov omogoča natančno upravljanje porabe energije, prezračevanja in osvetlitve ter s tem dodatno zmanjšuje negativne vplive stavb na okolje. Pametni števci in senzorsko vodeni sistemi prilagajajo delovanje ogrevalnih in hladilnih naprav glede na potrebe uporabnikov, kar povečuje energetsko učinkovitost. Integracija interneta stvari (IoT) v stavbni sektor omogoča avtomatizacijo procesov in izboljšuje nadzor nad porabo virov, kar dolgoročno prinaša prihranke in večje udobje.

Profimedia

Zmanjševanje odpadkov in krožno gospodarstvo

Gradnja po principu krožnega gospodarstva pomeni zmanjšanje odpadkov in večjo ponovno uporabo materialov. Pri trajnostni gradnji se odpadki minimalizirajo z natančnim načrtovanjem, modularno gradnjo in uporabo materialov, ki jih je mogoče reciklirati ali ponovno uporabiti. Velik poudarek je na gradnji brez odpadkov, kjer se materiali optimizirano uporabljajo, kar zmanjšuje vpliv na okolje in izboljšuje trajnost stavbnega sektorja.

Prednosti trajnostne gradnje so izjemne

Trajnostna gradnja torej prinaša številne okoljske, ekonomske in družbene prednosti. V prvi vrsti zmanjšuje ogljični odtis stavb z uporabo energetsko učinkovitih rešitev, recikliranih in obnovljivih materialov ter obnovljivih virov energije, kar pripomore k zmanjšanju toplogrednih plinov in podnebnih sprememb. Hkrati zmanjšuje porabo naravnih virov, saj spodbuja uporabo lokalnih in trajnostno pridobljenih materialov ter optimizira gradbene procese, da se zmanjša količina odpadkov in omogoči njihova ponovna uporaba. Med ekonomskimi prednostmi je pomembno izpostaviti nižje stroške obratovanja zaradi manjše porabe energije in vode, kar dolgoročno povečuje donosnost naložbe. Trajnostne stavbe so tudi tržno bolj privlačne, saj nudijo boljše bivalne pogoje in višjo vrednost nepremičnin.

Res je, da trajnostna gradnja kljub številnim prednostim zahteva tudi visoke investicije, a treba je poudariti, da številne države ponujajo finančne spodbude in subvencije za gradnjo in prenovo energetsko učinkovitih stavb. Dolgoročno je torej trajnostna gradnja izjemnega pomena za doseganje podnebnih ciljev, nas pa, predvsem pri prenovi starejših objektov, čaka še kar nekaj izzivov.