Ko je diplomo iz biologije spravil v predal, je s prijateljem Japcem Jakopinom kar pet let plul po Jadranu in bi v tem svetu prav lahko ostal, če ga ne bi potovanje v Indijo, kamor se je odpravil kot popotnik in ljubiteljski fotograf, povsem nepričakovano izstrelilo med poklicne fotografe.
Še danes misli, da ima prste vmes njegov oče, ki mu je vedno dejal, naj dela, kar ga veseli, pa mu nikoli več ne bo treba zares delati. Fotografija dveh otrok in opice, ki jo je (ne vedoč, da očeta ni več) posnel v Katmanduju na dan njegove smrti, mu je namreč popolnoma spremenila življenje. In še danes dela tisto, kar ga veseli.
V knjigi je prepletel skupek najbolj norih, avanturističnih, povsem neverjetnih zgodb svojega življenja, ki nas puščajo odprtih ust. Pa je to le del, nam razloži. Nekako se je vedno znašel ob pravem času na pravem mestu, da je lahko delal z najbolj odštekanimi ljudmi na svetu, iskal inkovsko zlato v gosti džungli, brskal za potopljenimi zakladi globoko pod morsko gladino, se prebil do staroselskih Kogijev, ljudstva, ki ga dotlej ni še nihče zares fotografiral – na poti k njim ga je ugrabila gverilska skupina FARC –, poročal s kriznih območij, se odpravil na dolgo pot po ruski tundri s severnimi jeleni, se v družbi azijske mafije nabiralcev morskih kumar nezavarovan potapljal pod ledom, potoval z nekdanjim predsednikom Janezom Drnovškom in se po telefonu pogovarjal z Jackie Kennedy ...
Dostikrat se je znašel v okoliščinah, ki bi ga lahko stale življenje, a pravi, da ni večje nevarnosti, kot je vožnja z avtomobili, pa se tega najmanj zavedamo. Škoda bi bilo ne iti v svet zaradi strahu, je prepričan. Tisto na terenu pa, ko si v srcu dogajanja in poln adrenalina, se ti ne zdi tako nevarno, kot je, če na to pogledaš z distance. "Arne se je s svojim humorjem, prilagodljivostjo, mirnostjo in nekonfliktnostjo izvil iz marsikatere kočljive situacije ter hkrati prav zaradi tega lahko na svoji poti sodeloval z, lahko bi celo rekla malce norimi ljudmi, ki jim je premočan ego pogosto zasenčil razumne odločitve," je dejala Katja Bidovec, fotografinja in njegova življenjska sopotnica, s katero sta si pred nekaj leti v hiši njenih starih staršev v Kranju, kjer je Katja prevzela tudi vodenje družinske slaščičarne, uredila prekrasen dom s studiem, v katerem živita in ustvarjata.
Drug drugega dopolnjujeta
Ko je Arne že skoraj obupal nad pisanjem knjige, ga je Katja spodbujala in na koncu prepričala, naj vendar ljudem predstavi največje avanture svojega življenja. "Rekla je, da mi bo v oporo, naj samo pišem, vse drugo pa bo uredila ona." "Ne le pri knjigi, tudi kadar sva skupaj na različnih fotografskih projektih, je zelo pomembno prav to – ko nekomu zmanjka energije, ga drugi potegne naprej. Drug drugega spodbujava in se dopolnjujeva," pravi Katja. Zato brez nje ne sprejme nobenega projekta več, ker sta v paru boljša, pravi. "Od kod meni ta sreča, da sem spoznal tako sposobno, lepo in vsestransko partnerko in da nama je ves čas tako lepo," se sprašuje. "Poleg tega," se hudomušno nasmehne, "pa je v moje življenje vnesla tudi uresničitev mojih otroških sanj, namreč da bi živel v hiši, polni tort!" In kot v potrditev se pred njim na mizi v slaščičarni, kjer smo se srečali, pojavi skodelica s sladoledom. Arne v knjigi zapiše, da pri njiju matematika ne velja – ena in ena je več kot dva. "Tudi sama čutim, da sva skupaj več, kot bi bila vsak zase. V vsem, kar delava, se dopolnjujeva, in to naju še bolj povezuje," ljubeče pove Katja.
Kako sem bil nor!
Zanimivo je bilo, pravi Arne, spet prebirati stare bloge, članke, zapiske, dnevnike, iz katerih so potem nastajale zgodbe, saj se je bilo zgolj s pregledovanjem fotografij težko potopiti v občutke tistega časa. Arne se je precej spremenil, zato je kombinacijo takratnih občutkov pospremil z današnjim pogledom na svet. Ko je z distanco gledal na svoje nekdanje podvige, je velikokrat pripomnil, da česa takšnega danes ne bi napravil, tudi zato, ker so drugačni časi, pri velikih bi prej odnehal. "Kako sem bil nor, ko sem bil mlad! Malo mi je žal, da je velik del avantur že za menoj, čeprav je še marsikaj razburljivega pred mano! Sem namreč zunanji sodelavec in prijatelj ekipe hrvaških arheologov, ki so na pragu ene najodmevnejših najdb, kar so jih kdaj našli v hrvaških vodah. Imam že pogodbo za ekskluzivno objavo v ameriški izdaji revije National Geographic januarja ali februarja prihodnje leto," je vznemirjen nad epohalnim odkritjem, s katerim bo ponovil svoj uspeh iz leta 2007, ko je kot prvi Slovenec objavil reportažo v tej prestižni reviji. Zgodbe za takšne revije se ne zgodijo čez noč, s to se ukvarja že štiri leta. "Danes se vse razen redkih zgodb, kakršna je ta, odvija hitreje, v mladih letih pa se nam je zdelo samoumevno, da sva, recimo, s prijateljem, fotografom Bojanom Brecljem, en mesec živela v kanuju in z njim plula po reki Sepik, ki prečka neprehodno džunglo v Papui Novi Gvineji. Danes tega ne bi več počel, Katje ne bi izpostavljal, že tako sva se na svojih poteh znašla že v marsikakšni delikatni situaciji. Takrat sem imel nekaj čez trideset let in so bili drugi časi. Ni bilo telefonov, tudi po tri mesece včasih nisem poklical domov, mami se je mešalo od skrbi. Da mi je umrl oče, sem izvedel šele kakšen mesec po njegovi smrti, ker sem bil v Nepalu in se nisem mogel prebiti do telefona. Z očetom sva bila zelo povezana in zaradi fotografije, ki sem jo posnel na dan njegove smrti in v katero se je zaljubil urednik švicarske revije Animan, sem se iz ljubiteljskega prelevil v poklicnega fotografa." Veliko fotografij s te posebne poti po Indiji je bilo objavljenih v tej reviji in za istega naročnika je v naslednjih letih napravil več kot dvajset reportaž ter prepotoval res lep del sveta.
Ne držite se nazaj!
"Prva stvar, ki jo povem svojim učencem," pravi Arne – oba s Katjo predavata na Fakulteti za družbene vede, Arne pa še na UNG v Novi Gorici in raznih tečajih, že osemnajst let pa je tudi urednik slovenske izdaje revije National Geographic, "je, naj se nikakor ne držijo nazaj, če jih nekaj zanima. Težava je v tem, da mlade danes zanima bolj malo stvari. Prav zdaj odhajam na otvoritev razstave moje študentke, o kateri bomo še slišali. Uspeva ji, ker je pridna, delavna, osredotočena in se je pripravljena žrtvovati za svoj cilj. Digitalizacija vpliva predvsem na mlade. Polno je informacij, dražljajev, večino pa je žal oropala tudi osnovnih fizičnih sposobnosti, željá, da bi kam šli, da bi videli kaj novega, da bi spoznali svet. Včasih smo se vozili s kanujem, nenehno smo bili v naravi, se družili, pogovarjali, si izmenjevali knjige in ideje. Danes vso to strast do življenja vidim le pri redkih študentih."
"Arneja precej moti nezainteresiranost. Če pa študentje pokažejo zanimanje, jih podpira, se jim z veseljem razdaja in predaja svoje znanje, za ustvarjanje jim dava na razpolago tudi studio," doda Katja. "Znanje je danes na dosegu roke. Z enim dotikom na telefonu lahko zberemo toliko podatkov o čemerkoli, da se tega v šoli ne bi mogli nikoli naučiti. Naloga nas starejših je, da mlade motiviramo. Če so motivirani, lahko naredijo več, kot smo mi včasih. Napaka šolskega sistema je, da se še vedno oklepa starih načinov učenja. Če je mlad človek motiviran, bo sam črpal te neskončne količine znanja, ki jo lahko dobi s spleta, in iz tega nekaj razvil. Seveda pa se mora pred tem naučiti osnov, v najinem primeru fotografije. Tudi Picasso se je moral učiti tehnik risanja, da je lahko postal mojster. Nedavno so se ljudje zgražali, ko je Ronaldo pokazal svoja stopala, polna žuljev in glivičnih nohtov, a to je cena trdega dela. Mladi vse prevečkrat pričakujejo, da jim bo vse padlo z neba. Vsi bi bili slavni, niso se pa pripravljeni skoraj ničemur odreči za svoj cilj."
Svet se je spremenil
Od časov njegovih največjih avantur se je svet precej spremenil. "Problem imamo z ekologijo, prenaseljenostjo, globalno gledano smo vedno bolj v riti. Letos smo se izognili poplavam, ne vemo, kaj bo prihodnje leto … Tega včasih ni bilo. Ljudje danes sanjajo o lepotah in naravi tretjega sveta, ampak v resnici je narava Evropa, ki smo jo očistili. Tretji svet je onesnaženje. Če grem v Pakistan ali v Indijo, imam vedno težave z dihali zaradi onesnaženja. Tretji svet je tudi reka Ganges, ki je bila črna in brez življenja že pred dvajsetimi leti, zdaj je pa samo še slabše."
"Vse preveč se mladim zdi pomembna le zunanjost, kako slediti modnim trendom, se polepšati. Zanima jih le forma, pozabijo pa na vsebino. Prepogosto gledajo le sebe, namesto da bi se ozrli naokoli. In naša naloga je prav to – da vidimo in gledamo svet. Občudujemo lepote in opozarjamo na težave."
"Arne s svojimi fotografijami prikazuje točno to – problematiko sveta ter lepoto ljudi in narave. Prav zato mi je toliko bolj všeč naslov knjige –Moje svetlobe. Naša naloga je opaziti vse svetlobe sveta, lepe in grde, ozkoglednost nas ubija, ubija empatijo, postali smo preveč egocentrični in ne vidimo sveta okoli sebe, Arnejeva prednost je, da zna predstaviti oboje," pravi Katja.
Še enkrat bi obiskal Kogije
Ko Arneja vprašam, ali bi vseeno lahko kakšno od zgodb izpostavil, brez premisleka odgovori, da je zanj prav posebna zgodba o staroselskih Kogijih iz pogorja Sierra Nevada de Santa Marta v Kolumbiji. "Kogiji ne poznajo civilizacije in na začetku devetdesetih, ko sem jih obiskal, jih nihče še ni zares fotografiral. Nikomur ne dovolijo vstopa v svoje hribe in nikjer na svetu ni bolj odmaknjenega kraja, kot je njihovo domovanje," ga je takrat za zgodbo skušal navdušiti Eric Julien, znanec njegovih prijateljev.
"Takrat sem se lahko le prizanesljivo smehljal – veliko prevečkrat sem že poslušal podobne trditve o raznoraznih kvazistaroselcih, da bi jim lahko zares verjel. Danes vem, da Ericova zgodba ni bila iz trte izvita, saj sva skupaj doživela eno največjih in najbolj presenetljivih pustolovščin mojega življenja," je zapisal v knjigi. "To je eno najbolj odmaknjenih ljudstev, kar sem jih videl na svojih poteh. So visoko kulturno razviti, njihova povezanost z naravo je fantastična, imajo ogromno znanja, ukvarjajo se s spiritualnostjo, poslušajo svoje šamane. Prijatelja so Kogiji iz neznanega razloga rešili in je mesec dni okreval pri njih. Potožili so mu, da so jim pobrali zemljo v nižjih predelih, zato so se umaknili višje, kjer pa zaradi slabših razmer težko živijo. V zahvalo, ker so ga rešili, je ustanovil fundacijo in zanje odkupuje ter jim vrača zemljo. Spremljal sem ga na eni od odprav, ko je šel kupit zemljo in jo podaril Kogijem. V zahvalo so naju peljali do svetih jezer, kamor peljejo le redkokoga. Ericova fundacija še vedno deluje in jim še vedno kupuje zemljo, zato jih vsakih nekaj let tudi obišče in pravi, da se v vsem tem času ni veliko spremenilo. Ja, Kogije bi šel še enkrat pogledat. A če me vprašate, kaj bi delal najraje, bi vam odgovoril, da točno to, kar počnem zdaj – fotografiral bi neverjetne arheološke podvodne najdbe in njihove zgodbe!"
Vse bi še enkrat ponovil!
Šel bi tudi za pol leta okoli sveta z manjšim aparatom, pa jima tega na žalost ne dovoljujejo obveznosti na fakultetah, kjer oba poučujeta, in slaščičarna, ki jo vodi Katja. A vseeno veliko potujeta in nedavno sta se vrnila z raziskovanja Uzbekistana. "To je bil bolj obisk dežele kot neka avantura. Včasih moraš najprej nekam odpotovati, da najdeš pravi material. Tako so nastale skoraj vse moje velike zgodbe," Arne razkriva recept svojih najodmevnejših del.
Sicer pa še vedno veliko delata v studiu, fotografirata portrete, Arneju zaupajo tudi pomembne arheološke predmete, v zadnjem času sta se specializirala za fotografiranje znanosti. Trenutno imata polne roke dela s knjigo, ki sta se ji predala s srcem in dušo. Med obujanjem spominov, branjem popotnih dnevnikov in člankov, ki jih je napisal po koncu kakšne zahtevne poti ali reportaže, je bil še sam navdušen, kaj vse je doživel. Če bi imel možnost, bi vse to še enkrat ponovil, pravi.
Več podobnih zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana
