Počasi, obzirno se skozi množico prebijam naprej. Proti izvoru glasu, luči in vonja po kadilu. Prišel sem iz nedorečenega jesenskega dne, v katerem se zdi Ljubljana še posebej siva in brezvoljna. Dan, v katerem čutiš, kako se ti poglabljajo gube okoli oči in kako ti notranjost začenja plesneti. Jesen človeka nalahno prime za goltanec, zima ga bo stisnila. Človek potrebuje glas, luč in bližino soljudi. Cerkev svetega Jožefa tisto sobotno dopoldne poka po šivih.
Prišli so, da bi videli in slišali Iva Pavića, hrvaškega frančiškanskega patra iz Šurkovca v srbskem delu Bosne. Predvsem pa so prišli, da bi ozdraveli, bodisi duševno bodisi telesno. Nekaj se gotovo najde, kdor dandanes ni tako ali drugače bolan ali pohabljen, je mrtev. Fra Ivo velja za »karizmatika«, človeka, ki se je na novo rodil v Svetem duhu in od tega prejel skrivnostne darove, ki mu omogočajo, da v božjem imenu dela čudeže; pripisuje se mu nepregledna množica ozdravitev najtežjih bolezni in nešteto izkazov svetosti. Nešteto dokazov, da nemogoče ne obstaja – vsaj ne za resnične vernike in vernice Katoliške cerkve. Za vse druge? Bog vedi.
Ogenj, tema, kri
Stopim za glasom, ki prihaja od oltarja. Utaborim se za zadnjimi klopmi, deloma zato, ker se mi ne da prerivati in grebsti skozi čedalje gostejšo množico, predvsem pa zato, ker spadam sem: na konec (če sploh spadam). Pa bo tudi tukaj čisto v redu; ozvočenje je dobro in sedaj prav razločno slišim, kaj govori Ivo Pavić. In kako. Glas vitalnega 59-letnika s širokim obrazom in strogimi očmi je močan in razločen, v njem ni niti trohice dvoma ali neodločnosti, naravnost iz prsi se mu vleče kakor bobneči plaz, ki za vekomaj pokopava kosti grešnikov in dviguje vznesena srca pravičnih. V njem ni miline, temveč napoved spopada. Pavićeve besede žgejo z nebeškim ognjem, slikajo s temo, krvavijo s Kristusovo krvjo.
»Ali matere prosite za svoje hčere?« med pridigo nagovori ženski del občestva. »Mogoče vaše hčere žive v prešuštvu, mogoče niso poročene, so v alkoholu, v drogi? Potrebno je, da jih Jezus osvobodi duha tega sveta, duha teme! Treba je moliti, iskati, vztrajno delati, drugače ne gre, čez noč ni nič!« grmi s prižnice. Za pridigo si izbere biblično pripoved o tem, kako je Jezus izgnal hudega duha iz hčere neke poganske ženske, ki ga je vztrajno prosila za pomoč. Dogodek naj bi se pripetil na območju današnjega Libanona v času, ko so Izraelci pogane imenovali kot pse in živali. Fra večkrat izrecno poudari, da lahko prava vera pride le od prebiranja Svetega pisma.
Nekako pred desetimi leti je neki študent teologije na frančiškanski univerzi v Sarajevu povzel Pavićeve govore na molitvenih srečanjih in jih razvrstil v štiri temelje njegove retorike. Te temelje je nato v članku o Paviću povzel ugledni frančiškanski teolog Ivan Marković: prvi je vera v strogega, starozaveznega boga, ki ga jezijo nakopičeni grehi človeštva; drugi temelj je strah pred tem bogom in njegovo kaznijo (omenjeni katoliški študent je z analizo okoli 3.700 Pavićevih besed ugotovil, da kar 40 odstotkov predstavljajo izrazi, ki vzbujajo tovrstne občutke); tretji temelj je predpostavka o splošni grešnosti in ničevosti ljudi, ki so bodisi nepripravljeni bodisi premalo močni, da se uprejo skušnjavam svojega časa; četrti temelj teologije Iva Pavića pa je bojda kar Ivo Pavić sam – njegove molitve in zaklinjanja so največkrat ukazi, ki prihajajo od njega samega (JAZ ti zapovedujem! JAZ te rotim! JAZ te izganjam!).
Reci le besedo
Ljudje pozorno poslušajo, kimajo – poznajo. Srednji sloj, srce slovenske skupnosti. Upokojenci in upokojenke, mladi pari, družine z otroki, samotni iskalci, tesnobni prisluškovalci gluhosti noči. Mati potiska voziček z invalidnim, hudo bolnim sinom, ki bolšči predse in zvija roke. Sveti mož za oltarjem dvigne roke, spregovori z mirnim, skoraj hipnotičnim glasom. »Zamislite si, da sedaj Jezus hodi skozi to cerkev. Oh, da bi spoznali njegovo ljubezen! Ne skrivaj se, samo jaz lahko dam milost; dovoli, da te ozdravim,« pozove sugestivno. Kolena se upognejo, glave se sklonijo. Moški v srednjih letih, na nosu ima očala, oblečen je v nevpadljiv oker anorak, razširi roke. Ozrem se naokoli – ni edini. Srce skupnosti se odpira, možgani se prepuščajo alfa valovanju. Še otroci so tiho; vonj po kadilu pada na veke, težak in omamen. Zunaj, pred cerkvijo, si je jetično sonce zadosti opomoglo, da uspe poslati prve žarke skozi reže v sajastem marmorju, ki zapira nebo nad slovensko prestolnico. Pridi, pridi Sveti duh.
»Prekinjam vse uroke, črno magijo, vudu – v imenu Kristusove krvi!« tedaj zabeli Ivo Pavić; grešna hrbtišča se zdrznejo, kakor če bi jih pastir oplazil s korobačem. »Vse uroke, ki so se prilepili prek hrane in pijače, vse ozdravljam! Daj vsem transfuzijo svoje božanske krvi!« doni duhovnik. Vse več ljudi vse bolj širi roke in se obrača za glasom; po cerkvi vznikajo človeške sončnice, neustavljivo željne življenjske luči. »Šli ste do vračev, čarovnikov in čarovnic po pomoč! Osvobajam vas, vse te demone brišem in pošiljam iz vas! Naj od vas odpadejo vse verige!« Pavićev glas je prodoren, vsaka beseda tehta nekaj ton, kamnite snežinke treskajo na dno prsi, grešnega mesa. Mečkajo uporne hudiče, ki očitno vladajo temu strašnemu času. »Naj vas zapusti duh sveta – duh nečistosti, homoseksualnosti in splava! Z mečem izganjam te demone, jih polagam Jezusu pred noge. Naj izginejo vse tegobe: metastaze, artritis, skleroza …« Bolni v telesu in v duhu zapirajo oči. Poznajo in prepoznajo, Kristusa in sebe. Nezadostne, grešne. Nisem vreden, da prideš k meni, a … Neizmerno upanje za prvim med samoglasniki.
Vojna ali mir
Ivo Pavić je v Ljubljano prišel kot gost slovenske veje gibanja Katoliška karizmatična prenova, ki si prizadeva za preporod Katoliške cerkve; slednjega naj bi dosegli z doslednim prebiranjem Biblije in življenjem po njenih načelih. S tem naj bi verniki dosegli ponovno rojstvo v Svetem duhu, ki naj bi se nato po njih razodeval skozi nadnaravne ozdravitve in govorjenje v starodavnih jezikih. Čeprav je odnos uradnega Vatikana do gibanja, ki izvira iz ZDA, kompleksen (teolog Marković je fra Pavića označil za »človeka magije, ne vere«), ni dvoma, da je hrvaški karizmatik v Slovenijo dospel v pravem trenutku. Število vernikov in duhovnikov upada, cerkev je zapletena v ideološke in politične spopade, škandali so načeli njen ugled, obenem pa se pojavljajo nova duhovna gibanja, nove identitete, novi preroki – pojavi, ki jih Pavić pojmuje kot (zli) duh tega časa. In na obup marsikaterega slovenskega katolika se zdi, da zli duh zmaguje. Ne, ni dvoma – slovenska Katoliška cerkev v tem trenutku krvavo potrebuje čudeže. Ivan Pavić v tem pogledu nikoli ne razočara. V ognju in krvi kuje skupnost novih pričevalcev in pričevalk.
Po maši sledi priprava na ključni del sobotnega dogodka: individualne molitve za ozdravitev. »Nekaterih se bo Sveti duh tako dotaknil, da bodo obležali. Ne ustrašite se, za vami bodo redarji, ki vas bodo polegli ob oltarju,« napove župnik. Množica pritisne naprej; po to so prišli. Sodobni človek bolj kot kadarkoli potrebuje čudež, da ne opeša in ne znori. Kje si, bog? Če si, mi daj znak, kakršenkoli. Pavić položi na oltar razkošno zlato razpelo in razglasi z glasom, ki ne dopušča dvoma: »Jezus je tu.« In res – zrak se zgosti s prisotnostjo, ki nam pritisne na tilnike, na hrbte, kolena, nas potisne k tlom, v ponižnost. Vsi skupaj smo na nogah že več kot tri ure. Uspel sem se pretakniti nekako do sredine cerkve, od koder imam kar v redu pogled na oltar. Pevke ob oltarju v zamaknjenosti dvigajo roke in pojejo, pojejo kakor sami nebeški angelci – ali pa sirene na čereh. Srca so kvišku, ko pater Ivo položi dlan na prvo čelo.
Padajo, padajo kot snopi
Ne vsi; najmočnejši med moškimi gredo naprej kot da ni nič. Toda omahne jih vsaj polovica tistih, ki stopijo pred karizmatika. Dlan na čelo, kratek šepet in nato sunkovit potisk z dlanjo naprej. Skupina starejših vernic se poleže kot šop trave ob zadnji jesenski košnji. Brez besede, brez krika, brez scene. Okoli oltarja se kopičijo telesa: stisnjene pesti, stegnjene noge, oči nepredušno zaprte, da so lahko na široko odprte na tistem drugem svetu. Kje je to? Zgoraj ali spodaj? Ali pa nemara v človeku samem? Padajo kot snopi in prime me, da bi še sam stopil naprej. Jasno, tudi jaz bi bil odrešen. A nekaj me zadrži – satan ali bog? Poznam ga, še predobro: srce. To ni njegova vojna – nobena vojna ni njegova, pa kakor je že lačno čudežev. Mir, mir med notranjim in zunanjim, zgornjim in spodnjim, med trenutkom in večnostjo – mar ni to resnični čudež?
Razgledam se po cerkvi, jih vse še zadnjič objamem s pogledom: glej, človek ... Kaj je greh nesrečnega fanta na vozičku? Da je hodil okoli vračev in čarovnic? Da je užival napačno hrano in pijačo? Da se je, nepokreten in napol priseben, vdajal poltenim užitkom? Vreden sem, da prideš k meni! Stopim na plano, od glasu, od luči, od kadila. V tišino, oblačnost, vlažni vonj gnijočega listja, ki je duh tega časa.
Več podobnih zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.
