Učilnica obmolkne, vsi učenci imajo roke za hrbtom in zrejo v učitelja, ki ga krasijo pokončna drža, zlikana bela srajca in črn gvant. V roki vihti dolgo palico, s katero si pomaga vzdrževati red in disciplino v razredu. A to ni vse. Za tiste »najbolj pridne« je v kotu debela koruza za klečanje. Tam si učenci najbolj zbistrijo misli.
»Danes je 27. september leta 1957 in obravnavali bomo Belo krajino in njene običaje. Jasno?« pove odločno in s palico trešči po mizi. »Jasno,« se malce boječe oglasi učenka iz prve klopi. »Reče se 'jasno, tovariš učitelj', ti zmotna zmota,« jo posvari Jože. Sredi prve ure učitelj pri preverjanju znanja vpraša, kako je videti belokranjska pogača. Tjaša odgovor izstreli kot iz topa: »Tovariš učitelj, okrogla je!« »Aha, tako, a jo sodiš po sebi?«
Franclju iz zadnje klopi so uhajale misli in je bil videti odsoten. »Nič ne znaš. Kdaj boš šel v tretji razred? Ne znaš, a ne? Ti jaz povem – mogoče takrat, ko bomo drugega belili.« Na učiteljevo svarilo se ves razred zahihita, enako kot pri vsakem vprašanju in odgovoru prej. Ni učenca, ki ne bi komaj zadrževal smeha in vsake toliko časa bruhnil v glasen krohot. In tako je že celih deset let, vsakič znova.
»Kakšna pa je to šola?,« vprašamo strogega učitelja, ki po koncu pouka celotnemu razredu celo podeli spričevala. Učni program je zasnovan tako, da vključuje zgodovino, lepopis, risanje, glasbo in vedenje. »Podoživimo leto 1957. Zakaj? Ker se je generacijam, ki so šolo obiskovale v tem obdobju, najbolj vtisnil v spomin predvsem red, disciplina in vse, kar je bilo povezano s poukom. Gre pravzaprav za igrivo in nostalgično doživetje šolskega življenja iz sredine 20. stoletja,« pojasni učitelj in upravitelj šole Jože ter doda, da ni bojazni, da bi se njegova šola (stavbo so leta 2011 pripeljali iz bližnje vasi Krašnji Vrh) tako kot nekoč njene predhodnice na podeželju Bele krajine zaprla.
»Vsekakor ne. Za to imamo trdno obljubo ministrstva v očetnjavi. Še pomembneje pa je, da je vsako leto vse več vpisov v razred,« se zasmeji Jožetu. Vrste tistih, željnih sprostitve in humorja z belokranjskim naglasom v šoli, ki stoji na vzpetini vasi pod vinorodnimi griči, tik ob državni meji, od koder pogled sega v notranjost Hrvaške, so vse daljše.
»Nekdanjih učencev, današnjih upokojencev, ki hodijo na preverbo znanja, je seveda največ. Večkrat na vrata potrkajo tudi organizirane skupine, zaključene družbe ter učenci in dijaki.« Starejši se prepustijo toku iz leta 1957. Nekateri osemletko podoživljajo tako, da imajo roke sklenjene za hrbtom in se ne oglasijo. Če pa se, to storijo spoštljivo, kot nekoč: Tovariš učitelj ...
»O, ja, zgodi se, da nekatere pošljem klečat v kot. Nekateri pa se večkrat vrnejo. Znanja ni nikoli dovolj,« se nasmehne Jože, ki sicer pripada mlajši generaciji, a se je odlično vživel v tisti čas strogih učiteljev in pridnih učencev. Kaj pa današnje generacije? Ob vstopu skozi lesena šolska vrata na škripajoči pod mnogi začutijo nelagodje. Gvant, palica in pokončna drža učitelja vzbudijo nekakšno avtoriteto, opaža Jože. So radovedni? »Ja, predvsem pa se ne zavedajo, kako je bilo nekoč v šoli. Med poukom – ko pišejo nalogo – vlada smrtna tišina, na katero bi bili današnji učitelji lahko kar malo ljubosumni. Vprašajo me, ali je bil učitelj res tako strog, ali so imeli res le en zvezek in svinčnik oziroma so s kredo pisali po tablicah, a ne tistih računalniških. Ko pa na slikah vidijo bose in pomanjkljivo oblečene dedke in babice, si tega sploh ne morejo predstavljati,« vtise novodobnih učencev strne Jože.
Sicer pa je ideja o taki šoli, ki ima vrata odprta vse leto, zrasla na zelniku Tonija Gašperiča, ki je želel podoživljajoče obuditi spomin na podeželske zgodbe v že zdavnaj zaprtih stavbah učenosti. Ideje, navodila in nasvete je prenesel učitelju Jožetu, ki mu je ta vloga pisana na kožo.
