Vsak starš želi za svoje otroke le najboljše. Morda se tega nihče ne zave bolj kot tisti, ki je doživel ločitev in posledice, ki jih ta za otroke lahko ima. Mine čas, življenje se postavi na novo, rane se zacelijo. V življenje vstopi nova oseba. Le tisti najbolj nepremišljeni, najbolj sebični novega partnerja kar meni nič, tebi nič pripeljejo domov in postavijo otroke pred dejstvo, da ima mami ali ati pač novega prijatelja/prijateljico. Vsak odgovoren človek pa bo imel ob želji sestaviti novo družinsko kompozicijo številne in globoke pomisleke. Kdaj, kako, koliko? Tudi če je prepričan, da je človek pravi, je tu še toliko drugega, kar skrbi, spravlja v nelagodje in negotovost. Že iz svoje lastne plati, kaj šele če se postavi v čevlje otrok. Mnogi zato raje pustijo svoje želje, svoje življenje ob strani in se zadovoljijo s tem, da so sami ali s polovičnimi odnosi, ki trajajo, dokler pač trajajo, in dajo, kolikor pač dajo. Za normalnega človeka je namreč sestavljanje nove družine zagotovo korak, ki zahteva ogromno premisleka, potrpežljivosti in tudi veliko poguma. Konec koncev z njim morda tvega svojo na novo odkrito srečo.
Vsak ima svojo zgodbo
Trositi enoznačne nasvete in pravila za to, kako stopiti na to pot, je nehvaležno, če ne že kar narobe. V tem članku bomo zato raje postavili vprašanja in predstavili premisleke, za katere bi si moral v takšni situaciji vsakdo vzeti čas. Premišljevati sta nam pomagala dr. Albert Mrgole, družinski sistemski psihoterapevt, in Špela Kresnik, magistrica psihologije, ki pri svojem delu posebno pozornost namenja družinski psihoterapiji. »Prvo dejstvo sestavljenih družin je, da vanje vsak od partnerjev vstopa z zgodbami lastne preteklosti,« poudari Mrgole. »Vsak partner ima otroke iz prejšnje zveze. To so čustvene vezi, ki so oblikovale odnose in osebnosti, so pomembne, imajo vpliv in jih je treba upoštevati.« Partnerji, ki so preplavljeni z zaljubljenimi hormoni, doživljajo realnost nekoliko drugače, pravi. Načrtujejo prihodnost iz romantičnega stanja lastnega ega in radi prezrejo, da bo na nastajanje nove skupnosti vplivalo mnogo dejavnikov: otroci, ki so navezani na prejšnjo družino, prejšnji partnerji in odnosi z njimi, navezanost otrok na drugega starša, doživljanje razhoda s prejšnjim partnerjem, zgodba, ki so si jo otroci ustvarili glede razhoda. Dinamika sestavljanja nove skupnosti bo zelo odvisna od tega, kako jasno se je odvil razhod s stališča otrok. Ali sta se partnerja razšla z enotno zgodbo, ki sta jo skupaj sporočila otrokom? Ali ima vsak od partnerjev svojo zgodbo in so otroci zmedeni glede tega, na čigavo stran naj se postavijo?
Še posebej težko bo novima partnerjema sestaviti družino, če otroci enega ali oba od njiju vidijo kot razlog za ločitev. V tem primeru moramo računati, da se lahko novi partner še tako trudi za dober stik, pa je zelo možno, da ga bodo zavračali. Če otrok doživlja novega partnerja kot razlog za razhod in propad družine, se namreč lahko znajde v velikem čustvenem precepu.
Razjasnita pričakovanja najprej pri sebi
Preden se nova partnerja odločita za ta veliki korak, bi si morala vzeti veliko in še več časa za odprt, iskren pogovor. O tem, zakaj si to želita, kaj pričakujeta od sebe, drug drugega, otrok. Pogovarjati bi se morala ne le o velikih, ampak tudi malih, vsakodnevnih stvareh, logistiki, odgovornostih, mejah, pravi Kresnikova. »Vsekakor je dobro premisliti, kakšne so njune vrednote, kje se morda razhajata in kako bi lahko pri tem našla skupno pot. Dobro je premisliti tudi o preživljanju pomembnih dni v letu (prazniki, rojstni dnevi) – predvsem kakšne so bile navade do zdaj in kako si vsak zase predstavljata, da bo potekalo preživljanje teh dni. Veliko je odvisno tudi od starosti otrok, pomembno namreč je, da jih njihovi starosti primerno vključita v oblikovanje skupnega časa; da skušata najti načine, kako do neke mere upoštevati tudi njihove želje in potrebe. Dobro je izraziti skrbi in strahove ter se predvsem zelo odkrito in odprto pogovarjati.« Nujnost jasnih dogovorov poudarja tudi Mrgole: »Spoznavanje z novim partnerjem je ustvarjanje novega odnosa in vstopanje v novo vlogo. To vlogo v novi skupnosti bo lažje odigrati, če jo bosta partnerja vnaprej definirala in dorekla.«
Kako sta z bivšim? Kako ste z lastnimi otroki?
Starši se morajo zavedati, da lahko z bivšim partnerjem prekinejo zgolj partnerski odnos, ne pa tudi starševskega, pravi Kresnikova. »Če starševski odnos ostane spoštljiv in sodelovalen, bodo tudi posledice ločitve manj obremenjujoče za vse vpletene. Žal je resnični svet prepoln žalostnih zgodb, ko starši zaradi svoje čustvene nezrelosti in potrebe po premoči zanemarijo dobrobit otroka, in ker se sami niso sposobni spoprijeti z neprijetnimi čustvi, ne zmorejo ohranjati kakovostnega starševskega odnosa. S tem si otežujejo tudi možnost vzpostavljanja dobrih odnosov s svojim otrokom. To oteži vse nadaljnje korake, predvsem priložnost ustvarjanja novega življenja, ki bi lahko bilo dovolj dobro za vse vpletene.«
Otrok vsekakor žaluje za izgubljeno družino, opozarja tudi Mrgole. A če se mu ni treba opredeljevati za eno ali drugo stran, če med bivšima partnerjema ni napetosti, nerešenih zamer in občutkov, bo otrok lažje sprejel, da življenje teče naprej in da v življenje staršev prihajajo novi ljudje. V to podlago vstopa novi partner, in če ima tudi on otroke od prej, se srečata dve zgodovini, kar naredi situacijo še kompleksnejšo.
Potem je tu seveda še odnos vsakega starša do lastnih otrok, pravi Mrgole. Ali se lahko pogovarjajo o svoji novi zvezi na način, da bodo otroci razumeli in sprejeli novo zvezo kot potrebo starša po bližini. Pri tem se pri otrocih pojavi dilema, zakaj starš te bližine ni mogel ohraniti v prejšnji zvezi, z njihovo mamo ali očetom.
V idealnem svetu bi se z dovolj starimi otroki o novem partnerju najprej pogovorili, pravi Kresnikova. »Seveda je dobrodošlo, da vključimo otroke v sooblikovanje novega življenja. Vendarle bodo to spremembe tudi zanje in smiselno je, da jim pomagamo, da se bodo nanje kar se da dobro prilagodili. Pogovore je treba prilagoditi razvojni stopnji otrok. Predvsem je pomembno, da se pogovorimo o pričakovanjih in da jasno povemo, kaj in kako bo, ter se držimo dogovorov, da ne izneverimo otrokovega zaupanja, ki ga bomo zelo težko dobili nazaj.«
A mnogi starši, še posebej z majhnimi otroki, teh ne želijo vnaprej obremenjevati s težo novega znanstva. Nič ni narobe, če so prvi stiki »naključni« in zgolj prijateljski, da tudi partnerja dobita občutek, kako se otroci razumejo. Je pa to seveda lažje in morda bolj smiselno pri majhnih otrocih.
Dajte otrokom čas
Ker so otroci tako zelo različni, je težko govoriti o tem, kako praviloma reagirajo in kaj realno pričakovati, opozarja Špela Kresnik. »Veliko je odvisno od tega, kakšne so psihološke posledice ločitve in kakšni odnosi so ostali s starši po ločitvi. Otroci reagirajo zelo različno, nekateri bodo nove partnerje brez težav sprejeli, drugi bodo za to potrebovali veliko več časa. Tretji pa jih morda ne bodo zmogli sprejeti nikoli.« Veliko teh reakcij je lahko za partnerja neprijetnih, zato je pomembno, da se o vsaki pogovorita med sabo in z otroki ter poskusita iskati rešitve, ki bodo dovolj dobre za obe strani. Pomembno je, da nobene neprijetne reakcije otrok partnerja ne jemljeta kot osebni napad nanju, ampak kot izraz otrokovih skrbi, nemoči, strahov, žalosti ipd. Vse to pa je tako ali tako treba raziskati, če želita otrokom pomagati predelati ločitev in ustvariti zdravo novo okolje. »Ločitev je za vsakega otroka travmatična izkušnja, ki pomeni izgubo, in otroci lahko za predelovanje potrebujejo več časa, zato naj starši ne pozabijo na potrpežljivost,« na srce polaga Kresnikova.
Mrgole poudarja, da bo sestavljanje družine uspešno le, če se bosta partnerja prilagajala otrokom in ne obratno. Ko nova partnerja razmišljata in načrtujeta skupno podobo sestavljene družine, bosta namreč brez upoštevanja tega, kako to v sedanjem trenutku doživljajo otroci, težko ujela najugodnejše razmere. Zato je pri odločanju, kako predstaviti novega partnerja in idejo skupnega življenja, treba slediti otrokom. »Otroci predvsem potrebujejo čas. Čas, da razumejo in sprejmejo nove okoliščine ter nova dejstva. Da se na novo stanje privadijo. Vsak ima svoj način in potrebuje svoj čas ter podporo. Če bodo otroci nove razmere doživeli kot nekaj, v kar so prisiljeni, se bodo temu verjetno uprli. Prej se bodo uprli najstniki, mlajši pa bodo upor verjetno izražali s spremenjenim vedenjem,« pove. Pripraviti se je treba na vse. Otroci lahko v svojih mislih ustvarijo tudi scenarije, kako bodo ločene starše spravili ponovno skupaj. V tem primeru bodo sabotirali vse nove zveze in poskuse staršev po oblikovanju sestavljenih družin. »Če bodo otroci dobili občutek, da so slišani in upoštevani, če bodo dejstva predstavljena brez manipulacij in skritih pričakovanj, se bodo počutili bolj varno. In če bodo računi čisti, oni pa slišani, se bodo že od začetka počutili vključene in se bodo ustrezneje odzivali,« zaključi Mrgole.
Koliko nežnosti in dotikov je primerno pred otroki, ko se šele spoznavajo z novim človekom? Vsaka nova situacija je stresna in za prilagajanje otroci potrebujejo čas. Zato bodimo potrpežljivi in se raje držimo pravila manj je več, saj se tudi počasi pride daleč.
Prva srečanja organizirajte tako, da bodo čim manj formalna in čim bolj sproščena. Skupna igra, izlet ali šport je boljša izbira od skupnega kosila.
Koliko povedati? Ali otroku vnaprej povedati, da mu boste predstavili novega partnerja in otroke ali ne, boste morali preceniti sami. Ali je otrok dovolj star? Bi imel občutek, da ste ga »prinesli okrog«, če bi mu povedali naknadno? Je skupno preživljanje časa najprej namenjeno vama, da preverita, ali bi vajina zveza lahko delovala?
