Ja, z Dinom, s katerim zadnja leta sama pripravljava oddajo, sva res lahko ponosna. Pa res ni bilo vedno lahko. Ko so takrat začeli predvajati program na novoustanovljeni televiziji TV3, so k sodelovanju povabili tudi mene, saj so me videli pri vodenju takrat zelo popularne oddaje na TV Slovenija 3x3. Delala pa sem tudi prispevke za oddajo Zdravo, v večini povezane s hišnimi ljubljenčki. Oddajo o živalih sem imela tudi na Radiu Kranj.
Kljub temu da sem bila takrat učiteljica 3. razreda v osnovni šoli, kjer sem tudi vodila najbolj obiskan krožek o živalih Štiri tačke, mi ni bilo težko ob službi pripraviti še radijske in televizijske oddaje ter voditi raznih prireditev. Vabilo sem seveda z velikim veseljem sprejela, tudi zato, ker mi je zaigralo srce, vedno ko sem lahko pobožala kakšnega kužka ali mucka. Kmalu sta se mi pridružila hči Ana kot mlada sovoditeljica in mož Dino kot najbolj potrpežljiv in srčen snemalec, ki ga pri takem delu res potrebuješ.
Čez čas so mi na televiziji povedali, da se bo oddaja obdržala samo v primeru, da jo tudi sama potržim. Tako sem čez noč postala voditeljica, scenaristka in še producentka. Z Ano in Dinom smo bili odličen tim, začeli smo ustvarjati še druge oddaje: Naš vrt, Kako kuhajo znani Slovenci, Znani in zanimivi, Za zdravje in še mnogo drugih. Naša ideja in vse drugo zraven je bila tudi Avantura z Ano in Taijijem, nagrajena celo z viktorjem za najboljšo oddajo. Ana je pozneje našla svoje poslanstvo, tako oddajo Štiri tačke zadnjih 15 let pripravljava sama z Dinom.
Velikokrat naju vprašajo, kako zmoreva biti skupaj 24 ur na dan, pa še ponoči, hehe. Nama se zdi pravzaprav velik privilegij, da lahko skupaj ustvarjava oddajo, saj lahko načrtujeva, kdaj in kako bova snemala, ter si za vsako snemanje in montažo (Dino je snemalec in montažer) lahko vzameva res veliko časa. Se pa dobro razumeva in zato lahko tudi uspešno delava skupaj. Spreva se redko, največkrat prav zaradi snemanja in montaže, hehe. Dino namreč vedno preveč posname in tudi pri montaži je natančen in hoče vsak prispevek, tudi po vseh teh letih, izpiliti do zadnje sekunde. Jaz pa mu to seveda očitam in pravim, da bi bilo dobro tudi z veliko manj njegovega truda. Po domače – ne kompliciraj.
Naj omenim še maskote naše oddaje. Vedno, prav v vsaki oddaji, sta ob meni benka Hana in jorkica Loti. Pred njima sta bili bernki Tisa in Bajka ter 17 let jorkica Zoya.
V naših oddajah predstavljamo različne pasje in mačje kosmatince, obiskujemo živalske prireditve ter pripravljamo veterinarske nasvete. Veliko poudarka damo tudi na lepo sožitje otrok in živali, saj se nam zdi to zelo pomembno. Tudi sama sva zelo ponosna, da imata najina vnuka David in Dan lep in čuteč odnos do vseh živalic, to smo jima privzgajali že od majhnega.
Skrbimo tudi za zavržene živali – z objavami in vsakoletno akcijo, v kateri zberemo res veliko hrane za zavetišča za male živali.
Ob takih obletnicah se seveda porajajo številni spomini, veliko je tudi zabavnih.
Na Roglo pri minus 17 stopinjah Celzija
Na Rogli so imeli vlečne pse in dogovorila sem se, da jih pridemo posnet. Ko bi morali iz Ljubljane, je snemalec sporočil, da je zbolel. Dino je bil takrat asistent in se je snemanja šele učil. Kljub temu sva se odločila, da greva sama. Takrat so imeli na televiziji velike, težke kamere z mnogo gumbi, in če bi enega po nesreči pritisnil, bi bila katastrofa. Pa nama je uspelo prvo snemanje, zeblo naju je pa tako zelo, da so Dinu brez rokavic skoraj zmrznili prsti. Meni pa so se neznansko smilili tisti psi, ki so ponoči bivali v kočicah, zjutraj so se še vsi tresli, le ko so začeli teči, so bili v svojem elementu. Vsa premražena sva prišla nazaj, ampak zadovoljna, da nama je uspelo. Z vlečnimi psi je še ena luštna zgodba, ki se je zgodila nekaj let pozneje. To pa so bili drugi psi, imel jih je neki veterinar, ki se je ukvarjal z vleko. Jaz, mlada novinarka, sem prišla na snemanje v mini roza krilu in lepih čeveljčkih. Ko je spustil iz kletke vseh svojih 20 psov in so ti tacali po meni, se barva krila ni več videla, jaz pa sem od takrat naprej na snemanja hodila v »pasjih« oblačilih.
Dr. Janez Drnovšek in Brodi
Ker so bile naše Štiri tačke takrat zelo popularne, smo si drznili za 100. oddajo poslati vabilo takratnemu zelo spoštovanemu predsedniku države dr. Janezu Drnovšku in bili presrečni, ker se je vabilu odzval. Povabil nas je v svoj dom, z Ano sta imela sproščen intervju in šla skupaj tudi na sprehod, kar smo posneli. Ana ga je navdušila, saj je pogovor izpeljala suvereno in brez listka, zato so nas po oddaji poklicali iz njegovega urada, se nam zahvalili in rekli, da bi nas predsednik rad prišel obiskat na naš dom na Katarini nad Ljubljano, kjer smo takrat živeli v hiški z velikim vrtom. Seveda je bil to za nas prijeten šok; do njegovega obiska smo pospravljali hišo, urejali vrt in pripravili vse, da bi se predsednik pri nas dobro počutil. Dr. Drnovšek se je skupaj z Brodijem sam pripeljal na Katarino, pozneje smo izvedeli, da je ukanil svoja varnostnika in jima pobegnil, hehe. Čez čas sta se skupaj z njegovima sodelavkama pripeljala za njim.
Tisa in mastif Brodie sta si bila takoj všeč. Pa tudi dr. Drnovšek se je pri nas odlično počutil, saj smo imeli hiško na samem, tako da smo se lahko v miru pogovarjali in smejali. Predsednik je vmes nekajkrat z robčkom Brodieju obrisal slino, pa srček mu je poslušal, ker ga je malo skrbelo, saj ga je naša bernka Tisa takoj spravila k tekanju. Pri nas je ostal precej dlje, kot so načrtovali. Še šale smo si pripovedovali in se glasno smejali.
Ja, takrat smo bili res ponosni, saj nas je dr. Drnovšek pozneje vabil na različna srečanja in vedno prišel k nam ter povprašal za Tiso. Bili smo povabljeni tudi v Cankarjev dom, kjer so za novinarje pripravili tiskovno konferenco vsi predsedniki – države, parlamenta in državnega zbora. Dr. Drnovšek je šel mimo vseh novinarjev, sploh se ni ustavljal, le ko je zagledal nas, se je ustavil, nam dal roko, povprašal po bernki Tisi in nas povabil na Brdo, kjer je bilo naslednje srečanje, tam je dal izjavo samo ekipi oddaje Štiri tačke. Še danes se smejimo temu, saj so bili tam tudi novinarji drugih večjih hiš in oddaj, on pa je dal izjavo za Štiri tačke. To je še en dokaz, da živali res združujejo dobre ljudi.
Piton v kuhinji
Izvedela sem, da ima nekdo v Mariboru doma v stanovanju pitone. Pa smo šli. Bilo me je pošteno strah, saj je bil eden od njih dolg pet metrov in zelo debel. Gospod nam je povedal, da ta piton vsak dan pogleda, kaj žena kuha, in res se je iz spalnice priplazila ogromna kača ter se dvignila in pogledala v lonec, ko je gospa odkrila pokrovko. Še danes se naježim ob tem spominu, naša Ana pa si ga je korajžno dala okrog vratu in tako naredila pogovor za oddajo. Dino je tudi ves navdušen snemal, jaz sem pa za vsak slučaj stala pri vratih in komaj čakala, da gremo domov.
Snemanje mladičkov in naš dogovor
Snemanje mladičkov je nekaj najlepšega. Mi smo imeli vedno izziv, saj bi z vsakega snemanja odnesli enega domov. Dogovorili smo se, da ko začne nekdo od nas treh prositi, da bi enega vzeli, ga morata druga dva utišati. To se je dogajalo skoraj na vsakem snemanju. Ampak mi smo imeli doma že bernko Tiso in že njo nam je bilo težko puščati samo. Ko pa smo prišli nekega dne v Kočevje, kjer so imeli res lepo leglo angleških buldogov, pa kar nismo mogli domov. Prijetna lastnika sta nas pogostila, v naročju pa so se nam dobrikali prisrčni in debelušni mali buldogi ter nam sedli globoko v srce. Joj, kako je bilo težko oditi, ampak vseeno smo se odločili, da buldoga ne bomo imeli, ker to niso psi za dolge sprehode, tako da ne bi mogel parirati naši Tisi, ki je vsak dan z nami prehodila vse hribe okoli našega doma na Katarini. Smo pa kasneje prekršili naš dogovor in Tisi pripeljali malo jorkico Zoyo, ta je z nami ostala 17 let. Nikoli nam ni bilo žal, saj znajo mali terierčki zelo polepšati naše življenje, sploh če živijo skupaj z bernci.
Razjarjene doge
Nemške doge so sicer dokaj miroljubne živali. Enkrat, in tudi edinkrat, pa se je zgodilo, da smo dobesedno zbežali s snemanja. Bilo je 13 odraslih dog, snemali smo jih v ograjenem prostoru. Eno od njih je že od začetka motila kamera in se je zaganjala v Dina. A midva sva normalno snemala naprej. Vzrediteljica jim je začela metati žogo, med dogami se je vnel prepir, katera jo bo dobila, tako da so začele renčati druga na drugo, pa tudi snemalec je bil zanje vedno bolj moteč. Meni je začelo glasno razbijati srce, sploh ko sem začutila, da sta tudi oba vzreditelja postala zaskrbljena. Zato sva se z Dinom začela počasi pomikati k ograji in se umaknila na varno. Ja, če je več psov skupaj, je to krdelo. Če pa je skupaj 13 razjarjenih nemških dog, ni več šala.
Snemanje mačk, ki so ušle
Naša prijateljica, slikarka Irena Polanec, nama je povedala, da imata njuna prijatelja, pevca Ervina in Marko Novosel, veliko mačk in da bosta zelo hvaležna, če jih pridemo posnet. Pa sva se pripeljala v lepo hišo z vrtom, iz kuhinje je že lepo dišalo, na terasi pa sta pevca že nazdravljala z Ireno in njenim Bojanom. »Pusti kamero, Dino, bomo najprej nekaj spili,« so rekli štajerski gostitelji. Po aperitivu in kozarčku vina je Ervina začela nositi hrano ter drugo pijačo. Midva sva rekla, da bomo najprej snemali, potem pa se še malo poveselili. Ampak vesela druščina se ni dala, po obilni večerji je Marko sedel za klavir in začeli so peti. Bil je lep večer, poln smeha in glasbe, le muce so jo ob vsem veseljačenju počasi podurhale iz hiše.
Snemanje napovednikov: ni vse tako, kot je videti v oddaji
Velikokrat mi gledalci naše oddaje rečejo, kako zelo sta naši dve kosmatinki Hana in Loti pridni, kako Loti mirno sedi v mojem naročju in gleda v kamero, Hana pa mirno drema zraven mene. Hm, ja, to je na koncu vsega snemanja in montaže, kaj pa se dogaja prej? Na snemanju je vedno veliko motečega. Hani je vedno vroče, pa tudi sedeti se ji ne ljubi prav dolgo. Kmalu se naveliča in z vso svojo težo leze navzdol ter name. Po nekajkratnem ponavljanju in popravljanju njenega sedenja ji ugodiva, da lahko leži. To je namreč njen najljubši položaj. Včasih zadrema in zasmrči in takrat je na preizkušnji moj smeh. Hano nekako spraviva red, potem je pa tu še naša mala raketka Loti, ki jo zmoti vsak ptič, ki leti daleč nad nami, vsak šum kjerkoli v bližini, obrne se za vsako sapico. In kako nama uspe, da gleda točno v kamero? Dino za kamero skače, maha z igračkami, včasih tudi zapiska. In če ima srečo, Loti gleda v kamero, jaz pa zadržujem smeh.
