Ko je Jorge Bucay pred sedmimi leti prvič prišel v Ljubljano, se je zaljubil vanjo in se ob izdaji svojih novih knjig z veseljem vrnil. Ob najinem pogovoru naslednji dan v enem od ljubljanskih hotelov je šarmantni gospod s hudomušno gesto takoj razblinil morebitno negotovost. Z neverjetno toplino je pripovedoval zgodbo svojega življenja in tako, kot sem jo slišala, vam jo predajam.
Še vedno živite v vasici v Španiji?
To je dobro vprašanje. Ne vem. Imam majhno hišo v Andaluziji v Španiji, potem imam zelo zelo majhno hišo v Mehiki, kjer sem delal štiri leta, in stanovanje v Buenos Airesu, kjer živi moja družina – hčerka, sin, vnuki. Kje živim, je odvisno od časa in od tega, kaj počnem – nekaj časa sem v Španiji, nekaj v Mehiki, nekaj časa v Argentini in včasih na letalu. (smeh) Težko je reči, kje resnično živim, ne vem. Ampak kjerkoli živim, skušam čas preživeti najbolje, kar lahko.
Kaj naredite, da se počutite udobno, kjerkoli že ste?
Najbolje se počutim, kadar ne delam ničesar. Zelo sem se trudil, da sem se tega naučil. Navajeni smo misliti, da takrat, ko ničesar ne počnemo, izgubljamo čas. Ampak ni tako. Včasih moraš odklopiti, da se napolniš, šele potem lahko daješ drugim. Pomembno je imeti čas v dnevu, tednu, mesecu, letu, ko ničesar ne počneš. Zdaj si vzamem vsak dan petnajst, dvajset minut, ko sedim na vrtu, balkonu, v svoji sobi in ne počnem prav ničesar. Odklopim telefon, ugasnem televizijo, izklopim računalnik. Zaposlen sem s tem, da ne počnem prav ničesar. (smeh) Težko je razložiti in ni lahko priti do tega, ampak sem se naučil in je zares zelo koristno zame, ker je sproščujoče, me napolnjuje, skratka, odlično je!
Dobro bi bilo, če bi se znali vsi takole izklopiti.
Nekdaj so ljudje to imeli. Naši stari starši in njihovi starši so preživeli veliko časa v brezdelju, ker pravzaprav ni bilo veliko za početi. Danes počnemo vse živo, ker če ne bi, bi imeli občutek, da čas polzi mimo nas. Neki duhovnik mi je nekoč dejal: »Meditacija je zelo dobra stvar. Ampak pogosto ne vemo, kako meditirati. Lahko ti razložim, ni težko. Najprej moraš biti v mirnem prostoru, kjer te ne bo nihče motil, če tega nimaš v stanovanju, pojdi v gozd, park. Če tudi tam ni mogoče, ker je okrog preveč ljudi, pojdi v cerkev, kjer te gotovo ne bo nihče motil. Ko meditiraš, izgovarjaš mantro, besedo, ki jo kar naprej ponavljaš, nima pomena, in vmes ne razmišljaš o ničemer. Če kdo vidi, da govoriš mantro v cerkvi in je tvoja mantra na primer Ave Marija, bo mislil, da moliš, ampak ne moliš, samo meditiraš!«
Ste eden najpopularnejših argentinskih avtorjev. Kako se je vaše življenje spremenilo, ko ste začeli pisati?
Sprememba je bila super. Kot sem že rekel, nisem pisatelj, sem terapevt, ki piše. Pišem brez kakšnega posebnega stila. Nekatere knjige so pisma, druge zgodbe, nekatere so eseji. Pisanje je bilo zame veliko odkritje. Pri desetih letih sem napisal svojo prvo pesem za učiteljico v osnovni šoli, v kateri sem jo spraševal, ali bi se poročila z mano. Ni se, rekla je, da sem premlad (smeh), ampak pesem ji je bila pa všeč. Odtlej sem še naprej pisal, nisem pa si mislil, da bo kdo kdaj objavil, kar pišem. Svojo prvo knjigo sem izdal v samozaložbi in za tisk porabil vse prihranke. Bila je zanimiva izkušnja. Z njo sem obiskoval knjigarne in jim ponudil pet mojih knjig. Če jih bodo prodali, mi bodo dali denar, če ne, jih bom odnesel, sem jim dejal. Prodal sem jih vseh sedemsto, potem pa je neki založnik, ki je prebral mojo knjigo, prišel k meni in rekel, da bi to knjigo rad ponovno izdal. Kar se je dogajalo od takrat dalje, je samo še srečen preobrat. Poznam ogromno kolegov, ki pišejo veliko bolje od mene, so prav tako popularni, pa ne prodajo toliko knjig. Zakaj torej jaz?
Ker ste bili ob pravem času na pravem mestu?
Tako je. Moj nasvet je takšen: vedno morate počakati, da se vam sreča približa, takrat morate biti oprezni. Včasih trenutek sreče tako hitro mine, da ga ne opazimo, včasih ga vidimo, pa ga ne prepoznamo, včasih ga vidimo, prepoznamo, pa pomislimo, da ni pravi čas, in ga spustimo iz rok. Bodite pozorni, sreča bo prišla, enkrat v življenju, takrat morate imeti odprte oči in biti pozorni, ko ta trenutek pride, ga preprosto ujemite, to je vsa skrivnost.
Kako se počutite ob misli, da vaše knjige ljudem resnično pomagajo?
Sem presenečen in počaščen.
Pravite, da ste v življenju odkrili pomembnost svobode. Kaj je pravzaprav svoboda?
Odvisno, kako jo definirate. Če mislite, da je svoboda to, da lahko delate vse, kar želite, boste zaključili, da svobode ni. Ne morete namreč početi, karkoli bi hoteli. Ne morete, recimo, leteti do svojega doma. Svoboda je sposobnost izbire svojih dejanj v vsakem trenutku. Brez svobode ni ljubezni. Ljubezen je dejanje svobode.
V svoji praksi ste spoznali, da lahko zdravite z zgodbami. Zakaj ste se odločili prebujati ljudi z zgodbami?
Z zgodbami sem bil obkrožen že od otroštva. Mama in oče sta nam govorila zgodbe za lahko noč, veliko zgodb pa so mi povedali tudi stari starši. Nekoč sem se v pisarni spomnil pacientu povedati zgodbo, ki jo je meni povedal dedek. Rezultat je bil odličen. Tako sem pomislil, da bi bila pravzaprav dobra ideja uporabljati zgodbe, ki sem jih slišal. Delovalo je, vse drugo je zgodovina.
Ste si tudi sami kdaj pomagali z zgodbami?
Seveda. Vsak človek ima svojo zgodbo v določenem trenutku.
Katera zgodba vam trenutno največ pomeni?
To je dolga zgodba, ampak če želite, vam jo povem.
Latif je bil berač, ki je živel v parku. Sedel je pod drevesom, ljudje so k njemu prihajali po nasvet, ker je slovel kot modrec. Če je bila oseba zadovoljna z odgovorom, mu je pustila kovanec, da je lahko preživel. Enkrat je v park prišel kralj. Ko je videl Latifa, je začel ljudi spraševati o njem. Ljudje so mu povedali, da je morda najrevnejši človek v kraljestvu, ampak najmodrejši. Tudi kralj mu je zastavil vprašanje in Latif mu je dal popoln odgovor. Kralj je bil presenečen. Modreca je povabil na dvor za svojega svetovalca. S pomočjo Latifovih nasvetov je kraljestvo postajalo vse močnejše in mogočnejše, zato so drugi kraljevi svetovalci postali ljubosumni in so se ga hoteli znebiti. Kralju so dejali, da Latif proti njemu kuje zaroto. Kralj je šel naslednji dan preverit, ali so njihove govorice resnične. Latifa je našel v revno opremljeni sobi, v kateri so bila le njegova ponošena oblačila, lesen krožnik in palica, s katero si je pomagal pri hoji. Kralj ga je vprašal, kaj dela v tej sobi, Latif pa mu je rekel, da je v gradu obkrožen z najčudovitejšimi stvarmi, najokusnejšo hrano, denarjem, razkošjem … »Ko sem pred pol leta prišel, so bile edine stvari, ki sem jih imel, ta oblačila, krožnik in palica. Na gradu se zelo lepo počutim, in da mi ne bi vse to postalo samoumevno, vsak dan pridem v to sobo, da se spet spomnim, od kod sem pravzaprav prišel,« mu je odgovoril. Sam sem bil rojen v majhni hiši v predmestju Buenos Airesa, samo petnajst metrov stran od mestnega smetišča, kjer so zažigali odpadke. Nenehno je smrdelo po dimu in smeteh. Pa me poglejte zdaj, dobro sem oblečen, ljubljen, plačan, spoštovan. To zgodbo si večkrat povem samo zato, da ne bi pozabil, od kod pravzaprav prihajam.
Kje najdete vse te zgodbe?
Vsepovsod. Veliko berem, sem boljši bralec kot pisatelj. (smeh) Hvaležen sem življenju za dober spomin in da vem, kako povedati zgodbo, da se dotakne ljudi in ne nazadnje mene samega.
Si tudi sami izmišljate zgodbe?
Ja, nekatere, ki jih najdete tudi v mojih knjigah.
Nekaj sem jih prebrala …
Tudi jaz … (smeh) Nekaterih pa nisem nikoli več prebral. V najslabših trenutkih življenja, ko mi je umrla mama, sem bil zelo zelo žalosten. Na neki način sem bil srečen zanjo, ker je imela zelo lepo življenje, vseeno pa sem bil zelo žalosten. Veliko sem jokal in se umikal v tišino. Moj najboljši prijatelj me je obiskal dan, preden smo mamo pokopali, in mi rekel, da ima nekaj zame. Potem mi je podaril knjigo – bila je moja knjiga Pot solza. Rekel mi je: »To knjigo je napisal moj zelo dobri prijatelj, odlična je. Želim, da jo prebereš, kot da je nisi napisal ti.« In res sem jo, prvič. Odkril sem, da je res zelo uporabna. Bil sem presenečen. Tako sem si prvič dokazal, da tisto, kar sem napisal, deluje. Zelo mi je pomagala. Knjigo pa sem napisal petnajst let pred tem.
V zadnjih dveh knjigah analizirate svetovno znane pravljice. Zakaj ste se odločili za to?
Španska založniška hiša mi je predlagala, da bi analiziral njihove otroške zgodbice. Bolj ko sem razmišljal o tem, večji izziv se mi je zdelo raziskati svetovno znane pravljice. Če so tiste stare zgodbe še zdaj priljubljene, gotovo skrivajo sporočilo, sicer bi nanje pozabili, sem si mislil. Odločil sem se, da bo to moj novi projekt. Ko sem začel delati, sem odkril, da to niso originalne zgodbe. Nekdo jih je vzel in spremenil, da so prijetne za otroke. Hkrati s tem pa je spremenil njihovo prvotno sporočilo. Nekaj let sem iskal originalne zgodbe, jih izbral petnajst in analiziral. Ko sem dobil originale, sem bil presenečen. V originalni zgodbi o Rdeči kapici ni lovca. Volk je pojedel Rdečo kapico in tako se zgodba konča. Ni nekega mača, ki bi rešil dekle. Tako se je sporočilo zgodbe povsem spremenilo. Novejša Rdeča kapica prinaša sporočilo: »Bodi ubogljiv, dober, poslušaj mamo, če ne, te bo pojedel volk.« Drugo sporočilo je: »Ne skrbi, vedno te bo rešil neki močan moški.« Če pa prebereš zgodbo v originalu, je mati preveč zaščitniška ženska. Rdeči kapici vedno govori, česa ne sme narediti. Deklica jo sprašuje, zakaj ne, mama pa ji ne da odgovora. Če misliš, da je to zgodba za otroke, je sporočilo: »Ubogaj!« Mogoče pa to ni zgodba za otroke, ampak za matere, ki jim prinaša povsem drugo sporočilo, in sicer: »Ne govori dekletu, česa se mora izogibati, nauči jo raje, kaj je nevarnost, kako naj jo prepozna, kako naj z njo sooči in se bori.« V originalni zgodbi ji mama ni povedala, da je volk nevaren. »Če hčerki ne poveš, česa se mora izogibati, ne bo nikoli znala opaziti nevarnosti, ko ta pride. Volkovi so vsepovsod. Zato nauči otroke, da se bodo zavedali nevarnosti, jo prepoznali in se borili, če ne, jih bodo požrli 'volkovi',« je naslednje sporočilo zgodbe.
Raziskovanje teh zgodb je bila torej tudi za vas velika avantura.
Velikokrat sem bil presenečen. Zanimivo je, da slaba ženska v originalnih zgodbah ni mačeha, ampak mama. V Janku in Metki je ženska, ki jih je poslala stran, mama. Presenečeni? Mama ne more biti slaba, a ne? Ampak je lahko. Sprašujemo se, kako sta otroka lahko imela tako mamo, da ju je poslala v gozd. To je potem pošast! Ampak v resnici ni. Ženska je imela šest otrok. Dela ni bilo, živeli so v velikem pomanjkanju, brez hrane, pritiskala je zima in pol otrok bi gotovo pomrlo. Ker je hotela preprečiti to umiranje in je ugotovila, da bo mogoče najmlajše, ki zunaj ne bi preživeli, lahko nahranila, se je odločila žrtvovati starejša dva, ki sta bila že dovolj stara, da bi se v gozdu lahko znašla in preživela. Če ne, pa ju vsaj ne bo videla umreti.
To je pravzaprav ljubezen …
Da! Na žalost je to res ljubezen. Zelo prvinska in ignorantska, toda to je ljubezen!
Če pogledate, kako se je odvilo vaše življenje, kaj bi si dejali?
Rekel bi: »Kakšen fin človek si, prijatelj moj.« (smeh) Sem srečnež, imam privilegij, da lahko delam, kar rad počnem, pa še plačan sem za to. To se zgodi desetim odstotkom ljudi na svetu. Imel sem lepo življenje, imam dva otroka, štiri vnuke. Hvala bogu, življenju, mojim otrokom in vsem, ki me berejo, da me delajo takega, kot sem. Imel sem priložnost, sreča je šla mimo mojih vrat, videl sem jo, prepoznal, ujel, jo uporabil in je delovalo!
