Leta 1907 je Duncan MacDougall, zdravnik iz Massachusettsa v Združenih državah Amerike, obseden z idejo, da ima človeška duša maso in da jo je zato mogoče stehtati, izvedel vrsto nenavadnih eksperimentov.
Zajem zaslonske slike
Dr. Duncan MacDougall med tehtanjem duše.
Dr. Duncan MacDougall je tako osnoval posteljo, opremljeno z nizom občutljivih tehtnic, ter prepričal več hudo bolnih pacientov, da so v njej preživeli svoje zadnje trenutke. Podrobnosti niti približno ni zanemarjal – zabeležil je točen čas smrti vsakega bolnika ter vsakršne spremembe v teži v usodnem trenutku. Pri svojih izračunih je upošteval izgubo telesnih tekočin, kot sta znoj in urin, ter plinov, denimo kisika in dušika. Tako je zaključil, da človeška duša tehta 21 gramov. Težko si je predstavljati, da bi znanstvena srenja danes takšnim eksperimentom posvečala pretirano pozornost. A mišljenje, ki jih je obrodilo, nas muči še danes.
Twitter
Minila so štiri leta, ko je MacDougall napovedal, da bo presegel samega sebe – odločen je bil, da fotografira dušo, ko ta izstopi iz telesa umrlega.
21 gramov znoja
Rezultati MacDougallove raziskave, objavljeni marca leta 1907, so zanetili debato med avtorjem raziskave in zdravnikom Augustusom P. Clarkom, ki je dodobra skritiziral MacDougallove merilne tehnike. Clarke je izpostavil, da v trenutku, kot nastopu smrt, pljuča prenehajo ohlajevati kri, zaradi česar temperatura telesa rahlo naraste, z znojem pa se izloči tistih 21 gramov, ki so za MacDougalla predstavljali človeško dušo. MacDougall mu ni ostal dolžan – trdil je, da kroženje v trenutku smrti prestane, kar pomeni, da se koža zaradi višje temperature ne segreje. Tako sta se pregovarjala do konca leta 1907, vmes pa si nabrala vrsto zagovornikov. Minila so štiri leta, ko je MacDougall napovedal, da bo presegel samega sebe – odločen je bil, da fotografira dušo, ko ta izstopi iz telesa umrlega. Čeprav ga je skrbelo, da bo »dušna snov v trenutku smrti preveč vznemirjena, da bi jo bilo mogoče fotografirati«, mu je uspelo v nizu poskusov fotografirati »svetlobo, ki je spominjala na medzvezdni eter« v in okoli lobanje pacienta v trenutku, ko je izdihnil. MacDougallovo življenje se je končalo leta 1920, za njim pa je ostalo nekaj vnetih podpornikov in veliko bolj številna skupina zdravnikov, presenečenih, da se je »farsa« obdržala tako dolgo. Javnost se je postavila na eno od dveh strani, razprava pa je izginila z radarja. A nikoli zares, vsaj ne v celoti.
Slikanje možganov je funkcije duše povezalo s specifičnimi predeli in strukturami možganov. Fizika je tako natančno začrtala povezave med subatomskimi delci, da se zdi, da ni prostora za duhovne sile.
Zapuščina nenavadnosti
Zdi se, da se v pop kulturi vsakih nekaj let nekdo sklicuje na MacDougallove eksperimente, pa naj bo to v filmih, glasbi ali literarnih delih. Če tehtanje duše omenite nekomu, ki se zanima za parapsihologijo, boste verjetno naleteli na odobravanje; med skeptiki najbrž ne. Dejanski rezultati eksperimentov in izostanek iz znanstvenega kanona so drugotnega pomena. Znanost je ubrala eno, popularna kultura drugo pot. Slikanje možganov je funkcije duše povezalo s specifičnimi predeli in strukturami možganov. Fizika je tako natančno začrtala povezave med subatomskimi delci, da se zdi, da ni prostora za duhovne sile. A vendar … Ideja o tehtanju duše ostaja. Je romantična in lahko razumljiva. Zgovorno priča o najglobljih hrepenenjih in strahovih, ki so leta 1907 pestili MacDougallove bralce in ki nas mučijo še danes.
Kvantni delci in elektromagnetni valovi
Sodobni človek je še vedno globoko zasidran v nevednost. Obnašanje kvantnih delcev, temna snov, ki predstavlja 80 odstotkov mase vesolja, a še vedno nismo videli niti enega njenega atoma, … In še vedno se najdejo ljudje, ki iščejo dušo. Nekateri trdijo, da jo bomo odkrili med kvantnimi delci. Drugi vztrajajo, da je povezana z elektromagnetnimi valovi, ki jih proizvajajo naši možgani. Znanstveniki niso prepričani, raziskovalci in teoretiki pa vztrajajo pri upanju, da bodo lahko nekega dne stehtali, izmerili in kvantificirali nadaljevanje.
