Vse, kar vidite in česar se dotikate, je stvaritev robotskih tiranov, ki razpolagajo s človeštvom. Tako se v grobem glasi radikalna teorija, ki je v pogonu že kar nekaj let in ki pravi, da obstaja možnost, da je svet, kot ga poznamo, izmišljotina.
Morda se sliši za lase privlečeno, a določeni fiziki so prepričani, da bi lahko odkrili dokaze, ki potrjujejo teorijo. Kot je dejal pisec Robert Lawrence Kuhn, oxfordski filozof Nick Bostrom dopušča možnost, da je naša resničnost podobna tisti v kultnem filmu Matrica. S to razliko, da so namesto možganov, ki jih z zaznavami hrani simulator, tudi ti del simulacije. Kuhn opozarja, da so tudi zakoni fizike sklop računskih procesov in da vzorci iz narave razkrivajo nameren model.
A kako sploh prepoznati računalniško simulacijo? Marvin Minsky, eden od očetov umetne inteligence, meni, da je to mogoče edino, če je programer naredil nekaj napak – če bi denimo opazili, da zakoni fizike niso čisto pravi.
Obstaja možnost, da je svet, kot ga poznamo, izmišljotina.
Silas Beane z univerze v Bonnu je že pred nekaj leti dejal, da morda obstajajo znaki, da živimo v simulaciji. Da bi prepoznali njene omejitve, bi morali ustvariti lastno simulacijo vesolja, kar niti ni tako daleč od tistega, kar skušajo ustvariti številni raziskovalci, le v veliko manjšem obsegu. V taki simulaciji, tako meni Beane, morajo biti tridimenzionalni mreži vsiljeni zakoni fizike, njen razmik pa omejuje energijo delcev, saj ne more obstajati nekaj, kar je manjše od razmikov v mreži. Če je torej vesolje računalniška simulacija, bi moral obstajati limit v spektru visokoenergijskih delcev. Tak limit obstaja – imenuje se GZK-limit. Če bi raziskovalci lahko izračunali, da razmik v mreži vpliva tudi na druge prvine spektra, bi to lahko pomenilo, da vesolje resnično ni, kot se zdi.
