V časih, ko razpade več kot polovica zakonov, je še posebej lepa in ganljiva več kot pol stoletja trajajoča ljubezenska zgodba znane ljubljanske obrtnice Milene Eber Štimac in njenega moža Lada. Zakoncema je uspelo skupaj prebroditi vse lepe in zahtevne trenutke, ki jih prinaša življenje. Milena srčno in predano skrbi za Lada, ki so mu pred šestimi leti diagnosticirali demenco in se mu stanje počasi slabša. Ob petdeseti obletnici poroke sta si zaželela še cerkvenega obreda. Z vabilom jima je uspelo presenetiti sorodnike in prijatelje. Takoj je bil za stvar tudi priljubljeni mladi župnik in zvezda družbenih omrežij Martin Golob, ta je iskrivo in duhovito Lada najprej krstil, nato pa zlatoporočenca še poročil. Sledila je poročna zabava, Mileno in Lada pa v kratkem čakajo medeni tedni v toplih krajih.
»Stara sem bila devetnajst let, ko sem takoj po srednji šoli iz Štajerske prišla v Ljubljano in našla službo. S prvo plačo sem šla v avtošolo. Tam je sedel tudi postaven mladenič, študent strojništva s prekrasnimi modrimi očmi, ne prav zgovoren. Toda kar je povedal, je bilo na mestu. Sčasoma je nekako le zbral pogum, me ogovoril in povabil na pijačo. Bila sem pozorna, kaj bo naročil, saj si nisem želela kakšnega preveč radoživega fanta. Izkazal se je s svojo resnostjo, dobrimi nameni in trdnimi moralnimi načeli. Ko sem šla z enega najinih druženj pri nekdanji vojašnici Bežigrad na avtobus, me je potegnil k sebi in rekel, da sem nekaj pozabila. Mislila sem, da me bo poljubil, pa mi je v roke stisnil učbenik varne vožnje,« se v smehu spominja Milena in dodaja, da ju je ljubezen tako zadela, da sta kar trikrat padla na izpitu, ker sta si imela toliko povedati.
Ljubezen premaga vse
»Hitro sva postala par, bila mi je všeč, saj je bila zgovorna, delavna in vedno pozitivna. Oba sva se resno lotevala svojih stvari, jaz študija, Milena dela v službi. Dvakrat na mesec, ko sem dobil štipendijo, ona pa plačo, sva šla na večerjo k Čadu. Šel sem še v vojsko in nato v službo. Po šestih letih druženja sva se civilno poročila. Nato sva dobila hčerko Matejo, čez šest let pa se nama je rodil sin Leo,« pripoveduje Lado in dodaja, da sta skupno pot začela z ničle. Po golem naključju sta preko njegove službe v tovarni pnevmatik Sava Kranj odkupila parcelo in se do vratu zakreditirala za gradnjo hiše. Mlada in zagnana sta čez dan hodila v službo, skrbela za majhnega otroka in ob koncih tedna zidala. Še vedno nista pozabila, kako sta čisto vsako opeko pri hiši imela v svojih rokah in bila presrečna, ko so se končno preselili na svoje.
Kdor ne tvega, ne pridobi
»Potem pa je prišel nov izziv. Teta je želela zapreti krznarsko obrt, pa mi je predlagala, naj jo prevzamem. Po posvetovanju z Ladom sem pustila dobro službo vodje računovodstva na Dnevniku in začela. To je bila zelo pogumna odločitev, saj so bili konec osemdesetih let prejšnjega stoletja za obrtnike težki časi. Imela sem majhnega otroka, pojavila se je kriza ob razpadu skupne države. Imeli smo vrtoglave davke, na tej poti so bili samo najpogumnejši. Ko sem teto vprašala, ali se splača, mi je rekla, 'kdor ne riskira, ne profitira'. Zagnala sem se v delo. Imela sem dva majhna otroka, mož si je želel še tretjega, vendar ni bilo izvedljivo. Pri hčerki Mateji sem bila na porodniški pet mesecev, pri Leu pa samo dva. Dojila sem ju osem mesecev. Za prenovo lokala sva morala prodati parcelo, saj nisva imela denarja. Nato sem pospešeno obiskovala sejme. Prerešetala sem pariške, milanske, londonske butike, na Švedskem sem pridobivala znanje o krznarstvu,« se spominja Milena, hvaležna Ladu za vso pomoč in podporo. Bil je »tavžentkincler«, večino stvari je znal narediti sam.
Zanimivosti
Ozaveščenost o pomenu zavarovanj se v Sloveniji iz leta v leto povečuje
Kljub različnim značajem skupni cilji
»Pri meni je bilo od oktobra do februarja vedno zelo napeto. Dan bi moral trajati 36 ur, da bi lahko ustregli vsem. Vsi smo se veselili prvega dopusta maja, ki je bil odklop za družino. Vsakič smo šli kam, kjer nismo bili dosegljivi. Drugi dopust sta bila dva tedna na morju. Samo mi, da smo bili drug z drugim. Ob koncih tedna smo hodili v hribe in bili kolikor se je dalo veliko skupaj,« se spominja Milena in dodaja, da sta z Ladom kljub vsem obveznostim ostajala povezana. »Saj sva se tudi sprla, vendar sva imela ves čas skupni cilj. Nenehno smo nekaj gradili, otroka, delavnica, in se je bilo treba usklajevati. Jaz sem 'mulasta', če se takoj ne pogovorim, sem lahko kar dolgo tiho. Lado je bolj spravljiv. Na srečo pa imava okoli hiše vrt, kjer je treba vedno kaj postoriti, in sva se med vrtnarjenjem tudi pomirila,« pohvali moža.
Milena si je velikokrat očitala, da je zaradi dela premalo z otrokoma. Sploh ko sta imela šolske predstave in nastope, so bile najlepše vedno okoli novega leta, ko je imela največ dela. Vedno je prihajala nanje v zadnjem trenutku ali pa bila z glavo čisto drugje. »Neskončno sem imela rada moža in otroka, vendar sem vedno čutila veliko odgovornost do svojih zaposlenih, saj so bile od tega odvisne njihove družine. Ves čas je bilo treba misliti, kako boš preživel,« je realna. Pravi, da brez Ladove nesebične podpore ne bi šlo.
Diagnoza, ki ti spremeni življenje
Vse življenje sta trdo delala in se veselila upokojitve, ko bosta lahko več potovala in počela stvari, ki ju veselijo. Potem pa je pred šestimi leti začela opažati, da je Lado začel pozabljati stvari, prejšnje spretnosti so postale veliko počasnejše. Preiskave so pokazale eno najbolj razširjenih bolezni sodobnega časa – demenco. Milena je začela raziskovati, saj želi, da bi bil mož čim dlje doma in kljub diagnozi v kar se da dobri kondiciji.
»Ker za zdaj za to bolezen še ni zdravil, je treba biti čim bolj aktiven, saj je najbolj nevarno, da se zasediš in se stanje hitreje slabša. Obljubila sem mu v dobrem in slabem in tako kot vsa prejšnja leta ga podpiram tudi zdaj. Vpisala sva se v razne krožke, ki se jih prej nisva mogla udeleževati in spodbujajo aktivnost: risanje, kuhanje, ples, angleščina, računalniški tečaj, vrtnarjenje … Izvedela sem, da so naši možgani še zelo neraziskani in da s spodbujanjem nevronov ves čas nastajajo nove možganske povezave. Zato naredim vse, kar je v moji moči, da ga spodbujam k aktivnosti. Zelo sem hvaležna za društvo Spominčica, v katero sem se tudi včlanila, za izjemno ozaveščanje glede demence, kajti pri nas je še vedno precej tabujev glede tega. Obiskujeva tudi delovnega terapevta, ima prekrasno terapevtko Špelo, ki mu pomaga. Čez teden je v dnevnem varstvu, jaz pa imam takrat od dve do tri ure časa za nujne opravke. Bolnik z demenco namreč ne more biti sam, potrebnih je veliko strpnosti in sočutja ter obravnave s prijaznim razumevanjem,« razlaga Milena, ki se z Ladom zelo veseli, kadar prideta na obisk vnuka.
Lepe stvari je lepo deliti
»To počneva najraje. Takrat izpustiva iz rok vse, kar počneva, in se posvetiva zakladkoma. Skupaj se igramo, kuhamo, zabavamo. Z veseljem pa se tudi druživa z najinimi srčnimi prijatelji. Ob vsem tem se počutim srečno in izpolnjeno. Zato sem si zaželela, da bi najino obljubo izpred mnogih desetletij izrekla tudi v cerkvi. Ko sva se civilno poročila, sva si obljubila, da se bova enkrat tudi cerkveno. Zelo sva vesela, da nama je prišel naproti Martin Golob. Na enem od predavanj nama je dal spodbudo, da ni nič narobe, če Lado ni krščen, da bomo tudi to uredili. Oglasila sva se pri njem in v pičlih treh tednih smo vse dorekli ter organizirali,« razlaga.
Nevesta ni prav nič komplicirala. Ni si želela dolge bele obleke in smokinga za (bodočega) moža, temveč je malo pobrskala po omarah ter našla bež komplet, frizerka ji je prišla domov naredit pričesko, hči jo je naličila in že je bila pripravljena na veliki dan. Možu je pomagala izbrati obleko in urediti pričesko. Marjan Lovšin ji je naredil že šopek za poroko pred mnogimi desetletji, pa ga je prosila še tokrat. Varčna je bila pri poročnih prstanih, kar tista prva je dala sčistiti pri zlatarju.
»O poroki sem povedala edino Mateji in Leu, najinima pričama, saj imam rada presenečenja. Preostale prijatelje, povabila sva jih nekaj čez šestdeset, pa sem presenetila. Mislili so, da so tisto soboto prišli na mašo hvaležnosti in kosilo, pa smo bili vsi veseli, da sta se zgodila še krst in poroka. Lepo mi je bilo srečati vse prijatelje. Ko sem hodila proti cerkvi, sem razmišljala, kako sem srečna, da imam ob sebi toliko krasnih ljudi, ki me že tako dolgo podpirajo. In tudi v gostilni sem uživala v slehernem trenutku ter nisem bila prav nič utrujena, saj me je pokonci držal adrenalin. V kratkem se bova odpravila še na medene tedne nekam na toplo, kjer nama bo lepo,« se veseli bližnje prihodnosti.
Več podobnih zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana
