Zavedata se, da sta del nečesa lepega. Juš Milčinski, eden od ustanoviteljev IGLU teatra (improvizacijsko gledališče Ljubljana), meni, da oddaja zagotovo ne bi obstajala toliko časa in ustvarjala spominov različnim generacijam, če se ne bi delalo z veseljem. Stand up komik Rok Škrlep pa pravi, da je oddaja Male sive celice bila del življenja, otroštva številnih ljudi in da se trudijo, da ostane dobra.
Kaj vama je skupnega, razen improvizacije in seveda vodenja kviza Male sive celice?
Juš Milčinski: Oba igrava kitaro, zanima naju šport, veliko se pogovarjava o košarki.
Rok Škrlep: Juš me vedno znova preseneti, koliko informacij ima o različnih športih.
Juš Milčinski: Mene pa ne preseneča, da me Rok vedno premaga v vseh športih, ko igrava drug proti drugemu.
Kako sta se znašla po Pavlu Ravnohribu in Niku Škrlecu, ki sta kviz vodila pred vama?
Rok Škrlep: Pavle Ravnohrib je oddajo vodil kar 22 let, kar velik del zgodovine, in pet let Nik Škrlec. Kar težka naloga.
Sta se na začetku spraševala, kako bosta zmogla, ali bo šlo?
Juš Milčinski: Ko je oddajo začel voditi Nik Škrlec, se je spremenil tudi koncept oddaje, potek je postal bolj dinamičen.
Rok Škrlep: S prvotnim konceptom bi bilo danes težje zadrževati pozornost mladih. Tudi sama oddaja je bolj »natempirana«, imamo veliko vprašanj, odgovorov, razlag, če hočemo obdržati minutažo, moramo držati tempo.
Vama pridejo prav izkušnje z nastopi v živo in improvizacijami?
Rok Škrlep: Televizijskih izkušenj nisem imel, bil sem bolj vajen odra. Zato so mi bila prva leta na televiziji vseeno izziv, da sem se privadil na kamero in sistem dela, ampak zdaj sem se sprostil in začel uživati. Ko prevzameš vlogo predhodnika, lahko hitro deluješ zategnjeno.
Juš Milčinski: Sicer imam že kar nekaj izkušenj z delom na televiziji, ne ravno voditeljskih, tako da je to tudi zame bila nova izkušnja in sem bolj črpal iz improvizacijskega sveta, modeliranja predstav, prireditev. Televizija ima svoje zakonitosti, ne moreš tako improvizirati kot pri improvizaciji, je le določena struktura, znotraj katere imava pa še vedno dovolj svobode, da lahko narediva kaj bolj kreativnega, kar nama je tudi najbolj všeč.
Kako ustvarjalci kviza Male sive celice praznujete 30 let?
Rok Škrlep: Začeli smo zelo aktivno, na trenutke je bilo celo malo hektično, ko smo se vrnili z dopustovanja oziroma že med dopustom, smo se pa zelo hitro ujeli. Komaj smo čakali, da začnemo jubilejno sezono. Precej je novosti, tudi scenografija je malo drugačna, imamo praznične rubrike. Treba je tudi povedati, da nam je ob jubileju precej znanih oseb, kot so Goran Dragić, Joker Out, Janja Garnbret, voščilo in bo še voščilo.
Juš Milčinski: Njihovih voščil smo zelo veseli. Poklicali smo jih in zelo hitro so se odzvali, čeprav so z voščilom imeli nekaj dela. Sami so se morali posneti, nam voščiti in gledalcem postaviti nagradno vprašanje iz svojega posla. Nekatera so lažja, druga pa kar težka.
Kako pa gre vama z odgovori na vprašanja, ki jih postavljata tekmovalcem?
Rok Škrlep: Moram biti iskren, da na kar precej vprašanj ne znava odgovoriti ali se odgovora ne moreva spomniti v omejenem času, ki ga imajo tekmovalci. Navadno je to 15 sekund in včasih to ni dovolj časa, da narediš zahteven matematičen izračun ali da se posvetuješ. Tekmovalci pa naju vsakič znova presenetijo. Prej sprejmeš, da vsega ne veš, lažje je. Z Jušem sva že sprejela, da so za določene stvari osnovnošolci brihtnejši od naju.
Juš Milčinski: Tudi midva se veliko naučiva.
Lahko rečemo, da je oddaja pravzaprav za radovedne, stare od 7 do 77 let?
Juš Milčinski: Lahko je tudi za tiste, ki so stari 78 let.
Rok Škrlep: Velika prednost tega kviza je, da razen pravilnega odgovora dobiš tudi razlago.
Kako pa sicer poskrbita za svoje male sive celice?
Juš Milčinski: Improvizacija je zelo lepa možnost, kako skrbeti za svoje možgane, ker je veliko asociacij, igramo drug z drugim, ves čas se moramo prilagajati, kar ohranja možgane prožne. Tudi branje, zanimive serije prispevajo k temu, poskušam pa čim manj gledati v luft. Včasih je tudi prav, da se možgani spočijejo ob kakšni bedariji na YouTubu.
Rok Škrlep: Pri teh stvareh se mi zdi pomembno, da si znaš omejiti čas in se zavestno odločiš, da boš 20 minut gledal bedarije.
Kaj pa pravi vajin spomin, ko se ozreta na vajine tri minule sezone?
Ekipa
Maksimalna energetska neodvisnost s paketom Pametna samooskrba
Rok Škrlep: Ko smo že prej omenjali treniranje možganov, moram povedati, da je moj spomin kar problematičen, veliko stvari pozabim. Zato vsako leto naredimo en posnetek vrhuncev prejšnje sezone in vidim, koliko neverjetno veliko stvari se je zgodilo: sestavili smo veliko pesmi in jih odšpilali, bilo je veliko potovanj. Bili smo tudi v adrenalinskem parku, naredili smo veliko eksperimentov ...
Juš Milčinski: Vprašanj in odgovorov si morda nisem toliko zapomnil, bolj se spomnim teh živih stvari, ki so se dogajale med nami, in tudi kakšnih gostov. Nekoč smo gostili trenerko kužkov, seveda se spomnim tudi tekmovalcev. Ne vseh, nekaterih pa, čeprav jih vidim približno sto na leto. Prav zadnjič sem v Ljubljani srečal enega iz Kranja.
Rok Škrlep: Oba precej nastopava po Sloveniji in že večkrat se je zgodilo, da so tekmovalci prišli na kakšno najino predstavo. Po predstavi smo še malo predebatirali, obujali spomine ... V studiu smo profesionalni, držimo distanco, vseeno sem le voditelj in oni tekmovalci, ampak čez čas se ustvarijo prijateljski odnosi tudi s tekmovalci. Všeč mi je, ko gremo skupaj na izlet in smo tri dni skupaj. Večkrat igramo šah, na kitare, karte in se ustvarijo res dobri odnosi. Ti otroci, ki so že na prehodu v odraslo življenje, so bolj razgledani, brihtni in lahko imam z njimi konstruktivne debate. Všeč mi je, ker se z njimi lahko pogovarjam tudi malo bolj kompleksne stvari.
Torej jih ne podcenjujete?
Rok Škrlep: Opažam, da se veliko otrok res vrže v neko stvar, ki jih zanima, vedo in pobrskajo vse o tej stvari. Nekaterim je všeč fizika, drugim ptice, tretji so programerji ... Prej sem imel predsodke, da bodo ti, ki bodo prišli, introvertirani knjižni molji, ki samo sedijo ob knjigah, ampak večina tekmovalcev se ukvarja z glasbo, s športom ali v zelo velikem odstotku celo z obojim. Recimo več kot polovica. Ni ravno tako, da bo, če se ukvarjaš s športom, zmanjkalo prostora za druge informacije. Mogoče si zaradi tega še bolj dovzeten, bolj odprt za neke nove stvari.
»Otrokom poskušam dopovedati, da je najpomembnejše pravilo tega kviza in televizije, da se imajo fajn ne glede na to, ali zmagajo ali izgubijo, in da je oddaja tekmovalna.«
Kako se tekmovalke in tekmovalci spopadajo s tremo?
Juš Milčinski: Ko pridejo v prvo oddajo, poskušamo z njimi narediti ogrevanje: igramo se asociacije, igre z imeni, da si lažje zapomnim imena tekmovalcev, da jih potem ne pokličem po napačnem imenu, oni pa tudi spoznajo nasprotnike in vidijo, da so tudi oni živčni. Potem pa se iz oddaje v oddajo tisti, ki so imeli največ treme, čedalje bolj sprostijo.
Rok Škrlep: Trema pred kamerami, studiom te zagotovo stisne. Otrokom poskušam dopovedati, da je najpomembnejše pravilo tega kviza in televizije, da se imajo fajn, ne glede na to, ali zmagajo ali izgubijo, in da je oddaja tekmovalna.
Pravite, da ni konec sveta, če izgubijo?
Rok Škrlep: Če to vzameš kot izkušnjo, si zmagovalec že zaradi tega, da si prišel. Vedno je v redu, če to tekmovalcem sporočiva pred snemanjem oddaje.
Juš Milčinski: Mislim, da imajo mlajši tekmovalci pri hitrih lončkih bolj tremo, hitreje je vsega konec, in če se jim kaj podre, postanejo še bolj živčni.
Ali ni to dobra izkušnja, da se navadijo prenašati poraze?
»Lepo je videti, ko nekateri, ki so izgubili, drugim privoščijo zmago.«
Juš Milčinski: So dobri zmagovalci in večinoma dobri poraženci.
Rok Škrlep: Radi poudarimo, da se je letos prijavilo 326 ekip in da so prišli med najboljših 32. Se pravi tisti, ki so v studiu, so že med 10 odstotki, kar je že neke vrste zmaga, ker so prišli noter. Karkoli se zgodi naprej, je lahko samo še bolje.
Juš Milčinski: Lepo je videti, ko nekateri, ki so izgubili, drugim privoščijo zmago.
Gre pri kvizu malo tudi za srečo?
Juš Milčinski: Včasih se zgodi, da dobiš eno, dve vprašanji, na kateri nihče ne ve odgovora, drugi ekipi pa slučajno vesta.
Rok Škrlep: Včasih gre tudi za stotinke, več dejavnikov je. Zgodilo se je že, da so brihtni izgubili, videlo se je, da vedo celo več kot zmagovalci. Sicer se mi največkrat zdi, da so tekme tesne in lahko odločajo malenkosti.
So otroci iskreni v svojih reakcijah?
Rok Škrlep: Všeč mi je, da so, če zmagajo, res veseli, če izgubijo, so žalostni, a tudi privoščijo zmago drugim. Predvsem pa ni pretvarjanja, ki ga na televiziji velikokrat vidimo, ljudje se radi pretvarjamo. Pri otrocih tega še ni.
Kaj si rečeta na koncu sezone?
Juš Milčinski: Kmalu se vidimo.
Rok Škrlep: Spomnim se, da sem lani na koncu rekel: »O, fino, počitnice!« Dejansko se mi je letos zgodilo, da sem pogrešal snemanje in bil kar malo neučakan.
Juš Milčinski: Poleti velikokrat začnem razmišljati o Malih sivih celicah, kaj bo novega, kakšne tekmovalce bomo spoznali in koliko se jih bo prijavilo. Vsako leto se postavijo rekordi, prijavljajo se šole, ki prejšnja leta niso sodelovale, in tiste, ki so že sodelovale, kar pomeni, da je zanimanje.
Kako pa je z gledalci?
Rok Škrlep: Gledajo nas osnovnošolci in upokojenci ter vsi vmes. Ob kvizih se vsi nekaj naučimo. To ni povsem otroški kviz, kjer vse veš. Ne glede na to, kakšno je tvoje znanje, se boš gotovo nekaj naučil.
Juš Milčinski: Zanimivo je, da je to možganski napor cele televizije, saj traja že toliko let. Obenem je domač kviz, saj je večina drugih kvizov narejenih po licenci.
Se strinjata, da sta del nečesa lepega?
Rok Škrlep: Ko malo pogledam tradicijo, koliko šol sodeluje in koliko ljudi sodeluje pri ustvarjanju oddaje, sem zadovoljen, da sem del tega. Zdi se mi, da sva kot voditelja pomemben del oddaje, hkrati pa tudi majhen del oddaje, glede na to, koliko ljudi dela pri oddaji. To je res ogromno kolesje, ki skrbi, da je oddaja takšna, kot je.
Juš Milčinski: Če ne bi delali z veseljem, oddaja zagotovo ne bi toliko časa obstajala in ustvarjala spominov različnim generacijam. Zdaj nastopajo že otroci prvih tekmovalcev.
Rok Škrlep: Male sive celice so bile del življenja, otroštev številnih ljudi, ki so zdaj uspešni. Ko smo jih poklicali za ta posnetek, je bil neverjetno dober odziv, ljudje se počutijo povezani s to oddajo in trudimo se, da ostane dobra. Naš moto je: »Ni narobe, če ne veš, narobe je, če nočeš zvedeti še več.«
