Spoznali smo jo pred 23 leti, ko je postala miss Slovenije. Odtlej je počela že marsikaj, in če kaj, ji pomanjkanja podjetnosti in delavnosti nihče ne more očitati. Da preživi natrpan urnik, mora biti zelo organizirana, k čemur spada tudi načrtovanje tedenskega družinskega jedilnika. Poleg vsega namreč vsak dan skuha kosilo otrokoma in možu. Mi smo jo oklicali kar za superžensko in z njo preživeli dan. Najprej smo jo zmotili pri kuhanju, nato pa jo proti večeru pospremili še v zakulisje predstave Jamska ženska. Odigrala jih je že 120.
Potem ko nas glasno pozdravi, objame, stopimo v njeno črno-belo vežo in takoj nam je jasno, da smo v domu mačjeljubke. Vse življenje jo obdajajo muce – prvemu mačkonu je bilo ime Piki in osemletna Rebeka je ostala brez njega, ker ga je povozil avto. Še danes ima pred očmi tisto nesrečno podobo. Ko sta si s Sandijem ustvarila dom, pa je prvi maček v njuni sredi doživel 22 let. Tudi njeni hčerki, 12-letna Šajana in sedemletna Sija, sta vajeni življenja z mucki – zdaj jim dom poživljata in včasih postavljata na glavo dva »majkuna« (pasma maine coon), dveletna Tačka in šestmesečni Tako.
Jamska ženska zdrži nemogoče
Predstavo je začela igrati pred letom dni in nikoli si ni mislila, da bo sploh igrala, kaj šele da bo prilezla do 120. ponovitve. »Šele po stoti predstavi se znam za to pohvaliti in biti ponosna nase. Prej ... S predstavo sem se znašla v turbulentnem obdobju in sem ga hotela zgolj preživeti. Nisem vedela, v kaj se spuščam. Vse življenje sem deloholik, o tem sploh ni debate. Vse življenje imam že vseskozi organizirano več projektov hkrati, ampak to, ko si uro in 40 minut sam na odru, vsak dan na drugem koncu Slovenije (dve uri vožnje tja in nazaj ...) – pa iskreno povem, da je bilo zame v nekem trenutku boj za preživetje. Nisem mogla verjeti, da sem se lahko spustila v nekaj takega, in nisem vedela, da je kaj tako intenzivnega sploh mogoče. Producent je pač napolnil moj urnik, a se ni zavedal, kaj to zame pomeni. Februarja sem se potem zorganizirala tako, da sem lahko normalno delovala (med drugim imela tudi šoferja).«
Takrat je spet postala človek, kot se slikovito izrazi. In še enkrat ponovi, zmajaje z glavo, da ne more verjeti, da je preživela tisto obdobje, ko niti razmišljati ni imela časa ne moči, kaj šele da imela kakšno luknjo za intervju ali kavo s prijateljico.
Na kavču brez slabe vesti
Prepričana je, da večina žensk teži k organiziranosti, s čimer si nalagamo težko breme, ona je pa prva med organiziranimi. Poskrbeti hoče za vse. In ker ji družina pomeni največ, poskrbi vsaj za en topel obrok na dan. Je skuhati kosilo njena zaveza? »Nimam druge možnosti. Živim v Brežicah, kjer nimamo neskončne ponudbe gostiln in servisa dostave na dom kot v Ljubljani. Kakšno kosilo smo že kdaj naročili v lokalni gostilni, ampak vsak dan ne moreš početi tega. Poleg tega moja starejša hči ne je mesa že pet let, in kot odgovorna mama moram poskrbeti za uravnotežene obroke. V brežiški osnovni šoli nimajo možnosti vegetarijanskega obroka, poskušajo ugoditi vegetarijancem, če se le da, ampak če je na jedilniku piščanec z mlinci, hči poje samo mlince, zato mora doma dobiti beljakovine.«
Si pa dva meseca na leto vzame odmor za počitek in to končno s ponosom pove. Brez slabe vesti. Takrat se ima samo fajn z otrokoma. »Včasih sem mislila, da delam nekaj narobe, če sem recimo ležala na kavču in si dovolila ne početi nič – kdaj pa kdaj. Po 40. pa znam naglas povedati, da včasih ne delam nič ali da spim do 11. ure – in da je to prav.«
Odrešilni bonboni in pijača
Vprašanje, ki se ob tem postavi kar samo od sebe: je bila kdaj blizu izgorelosti? Se je sesula? »Lahko rečem, da sem ravno v intenzivnem obdobju s predstavo hitro prepoznala znake, ki bi lahko nakazovali bližajočo se izgorelost. V nekem trenutku sem na odru – sredi predstave – začela doživljati nekaj, kar bi lahko bilo podobno anksioznim napadom. Strah me je bilo, da me bo kar kap zadela, srce mi je začelo nabijati. Ko sem se o tem pogovarjala z drugimi igralci, se mi je zdelo najbolj zanimivo, da take občutke doživljajo mnogi, a ne vem, zakaj o tem ne govorijo.«
Rebeka se je potem teh občutkov pred predstavami bala že vnaprej. »Kar čakala sem na trenutek, kdaj mi bodo noge spet začele dreveneti – v neki fazi sem to že kar priklicala, vsaj tako se mi je zdelo. Predstavo sem sicer izpeljala brez zapletov, a v meni so bile katastrofalne borbe. Zato sem hitro ukrepala, poklicala zdravnico Flis Smaka, ki me obravnava že nekaj časa, obiskala sem od bioresonance do psihoterapevta in tako prižgala vse alarme.
S tako pomočjo, alternativnimi metodami, sem se pobrala. Kar pa je najbolj zanimivo, najbolj mi je pomagal bratov nasvet. Tega si pa ne bi mislila. Brat je bil vrhunski športnik, kolesar, in mi je dejal, da sem v fazi življenja, ko imam napore, podobne tistim vrhunskih športnikov. Zato moram tako tudi živeti. Velikokrat so imeli športniki v žepu bonbone, kokakolo, in ko so jim začele pešati moči, so um pretentali z različnimi okusi. Dejansko sem potem en mesec imela na odru bonbone, kokakolo, cedevito, vodo – in ko sem začutila tiste mravljince v nogah, sem šla po požirek kokakole, cedevite in vode. V hipu mi je bilo bolje! Dobila sem občutek, kot da se moj um ukvarja z okusi, ki jih je trenutno dobilo telo. Saj sem se zavedala, da je verjetno vse to posledica preutrujenosti, ampak morala sem preživeti in sem. To obdobje je minilo, nastopila sta dva prosta meseca ...« In zdaj gre Rebeka z malce bolj človeškim urnikom naprej.
Kaos v meni
Predstava je bila res prelomnica v njeni karieri, nekaj tako zelo novega tudi zanjo, ki se je spustila v marsikatero poslovno avanturo. Doživela je doslej še neznana občutja. »Ljudje v tišini čakajo na tvoje besede. In ko sem vmes spila požirek vode, se mi je zdelo, da to traja neskončno dolgo. Pri tem sem se ukvarjala z mislijo, da moram tisto vodo še hitreje pogoltniti – sploh ne znam opisati, kako silovite bitke so potekale v meni na odru. Pa nekdo, ki te v občinstvu grdo gleda, potem drug, ki je bil tako pijan, da je padel s stola; enkrat mi je nekdo iz prve vrste pokazal sredinec ...«
Pred 400 ljudmi v dvorani je bila vedno znova sama in na trenutke je bilo strašljivo. Zdaj je drugače, na oder ne gre več nervozna, a za to je potrebovala sto predstav. O tem Rebeka pripoveduje tako polnokrvno, da te izpovedi niti pod razno ne bi označila za stokanje. In hitro doda, da se zaveda, kako drugi ljudje še veliko bolj garajo kot ona, a da je adrenalin z odra nekaj posebnega. Ona seveda ne želi tarnati, samo rada je brez maske in dlake na jeziku.
Poglejmo še v lonec
Zato sem skoraj pozabila pogledati v lonec in jo zaslišati o njeni navadi, da si družinski jedilnik načrtuje in zapiše za cel mesec vnaprej. Dejstvo je, da kuha vsak dan in vsak dan zraven še vegetarijansko – ni pa si želela vsak dan razbijati glave s tem, kaj bo kuhala. To se ji zdi izguba časa. Lažje je, če pregleda zaloge v skrinji in hladilniku, zapisuje, kaj ima in kaj lahko skuha, ter potem naredi mesečni seznam jedi. Pokaže nam seznam, na katerem so za tisti dan obkroženi zrezki v omaki s kuskusom.
Če potrebujete navdih, vam naštejemo nekaj z Rebekinega seznama: bosanski lonec, njoki, ribji file, škampi, sataraš, slivovi cmoki, jajčna pita, mehiška, zelje in fižol, svaljki s cimetom ... Improvizacijo v kuhinji si Rebeka pusti za prost vikend. Takrat si družinski člani lahko premislijo, si kaj izmislijo in predlagajo, med tednom vlada strog režim. Je se tisto, kar je na jedilniku. V nedeljo zvečer Škalerjevi po navadi sekljajo in režejo zelenjavo ter jo spravljajo v hladilnik – takšna predpriprava za kuhanje Rebeki naslednji dan prihrani nekaj dragocenega časa.
Izzivi vzgoje in trening življenja
S hčerkama se veliko pogovarja in krasno je, ker imajo poletno tradicijo, da gre z vsako posebej za nekaj dni na počitnice. »Takrat smo same, noben nas ne moti in v tistih štirih dneh izvem toliko, kot starši po navadi ne izvedo v enem letu. Ravno takrat padejo najbolj kakovostne debate. Za nauke, ki jih delim med letom, imam občutek, da gredo skozi eno uho noter in skozi drugo ven.«
Skuša ju vzgajati v skromni, empatični bitji in se presneto dobro zaveda, da je samo zgled tisto, kar ju bo pripeljalo tja, kamor si želi. »Če se bom obnašala prepotentno in kot da imam polno rit vsega, jima ne bom naredila prav nič dobrega.« In Rebeka ni mama, ki bi se hodila v šolo prepirat z učitelji, saj meni, da se je treba v življenju prebiti tudi skozi obdobja, ko te kakšen učitelj morda ne mara, ti je zoprn ... »To je življenje! Seveda bom svojemu otroku vedno stala ob strani in do nasilja imam res ničelno toleranco – takrat bom prva v šoli. Ampak skozi drugo se je treba pregristi. Kolikokrat so pa mene v 25-letni karieri užalili? Vsaj dvajsetkrat na leto sem hudičevo fejst užaljena, ampak to mi je ne nazadnje izoblikovalo karakter.«
Nismo vsi skupaj en krog
Že če samo preletiš nekaj komentarjev na njenem Facebooku, vidiš, da bi lahko bila užaljena vsakih deset minut. »Šele med ustvarjanjem predstave sem zares spoznala, kako hudirjevo različni smo ljudje. Saj sem prej vedela, ampak sem upala, da na koncu pridemo vsi v en krog. Zdaj sem za to izgubila vse upanje. Večina je še vedno dobra, a nekaterim pač ni pomoči.«
Glede komentarjev na družbenih omrežjih meni, da jih je treba ignorirati, vendar ne vedno. »Včasih je komu treba povedati, kar mu gre. In potem se zgodi, da tista oseba, ki ji vneto odgovorim, zbriše komentar.« Najbolj jo podžge komentar v slogu »luštno njej, ki v življenju tako nič ne dela«; to ji odpre vse ventile. Rebeka je ženska, ki se glasno smeje, glasno govori in se zna tudi kakovostno razjeziti.
In zna podpreti druge ženske ter meni, da bi si morale biti bolj v oporo. Tudi za to je morala dozoreti, saj se tega pri 20 ni zavedala. Danes tudi ve, da se je modro česa naučiti od moških – na primer tega, da ni treba imeti načrta B , C ali celo D za vsako reč.
Zakaj tako trdo dela? Zato, da si lahko privošči obdobja, ko je najsrečnejša – ko je lahko z družino na potovanju. »Takrat se odmaknem od vsega – tudi od umazanega perila in posode. Ko smo na potovanju, smo družina za v časopis. Takrat se razumemo, se ne prepiramo ... Pred dvema letoma smo bili na Zanzibarju, en teden smo živeli med kurami, kozami, v hiši brez oken, tuša – med domačini. Drugi teden pa smo preživeli v taki vili z bazenom, da jemlje dih. Ko sem hčerki vprašali, kje jima je bilo bolj všeč, sta izbrali hiško med kozami in kurami. Tudi meni se je zdelo tako. Saj tista vila te osupne za en dan, češ noro, kako živijo bogataši! Ampak po enem dnevu ti postane dolgčas. Zato mi je všeč, da sta to dojeli tudi hčerki.«
