Ta stari instrument, ki zahteva posebno spretnost, je na prvi pogled zelo preprost, v resnici pa zelo zapleten, a kot pravi Majda, če imaš veselje, se vse da. Potrebuješ le smisel za ritem in veliko vaje. Lajna je namreč kot nekakšen glasbeni avtomat, ki mu lajnar da tisto piko na i. Majda nastopa v duetu z bratom Emilom Milavcem, ki jo spremlja s klarinetom.
Lajna je sila romantičen ulični inštrument, ki je veliko bolj zanimiv, kot morda mislimo. »Gre za nekakšno škatlo, ki v notranjosti skriva piščali, na perforiranem traku papirja, ki je navit na valjček, pa se skriva v različnih vzorcih naluknjana muzika. Skozi te luknjice teče zrak na piščali, te pa oddajajo zvok. Te zapise na papir delajo prav posebni mojstri, jaz sodelujem z mojstrom iz Nizozemske,« nam lajno in njeno delovanje na hitro predstavi Majda Marinšek Milavec, ki ji je ta instrument spremenil življenje. »Lajno sem oboževala, odkar se spomnim, in nikoli ne bom pozabila prizora iz filma Cvetje v jeseni, ko sta Meta in Janez na sejmu pred cerkvijo plesala ob zvoku lajne.«
Vsi se gotovo spomnimo tudi pesmice Žogica Marogica in verza »imela sva boben in lajno«, a resnici na ljubo o tem instrumentu, če ga lahko tako imenujemo, oziroma o prvem avtomatu za glasbo večina od nas ve zelo malo. »Tehniko igranja z lajno je treba usvojiti predvsem z vajo. Najbolj pomembno in osnovno pa je, da imaš ritem. Sama sem sicer obiskovala nižjo glasbeno šolo in igrala flavto. Morda bo kdo rekel, da za vrtenje ročice, s katero iz lajne izvabljaš glasbo, ne potrebuješ ravno glasbene šole, a moraš imeti občutek, tako za hitrost kot ritem. Jaz sem si vse skupaj še malo zakomplicirala. Velikokrat me na nastopih s klarinetom spremlja brat Emil Milavec in za to je potrebno res veliko usklajenosti, kar zahteva veliko vaje.« Brat Emil je vedel za sestrino veliko ljubezen do tovrstne glasbe, zato ji je z enega od gostovanj prinesel zgoščenko, na kateri so bile melodije z lajno. »To me je popolnoma očaralo in potem sem se odločila, kupila bom lajno in se spopadla s tem izzivom. Moja je sicer malo manjša in z manjšim številom piščali. Razlog je preprost, lažja logistika, a kljub temu tehta 30 kilogramov. Čeprav je na vozičku, je kar resen logističen zalogaj,« pojasni Majda, ki se je seveda poglobila tudi v zgodovino lajne pri nas. »V Slovenijo so jih prinesli vojaki, ki so se borili na strani Avstro-Ogrske. Podarila jim jih je Marija Terezija. Nekdanji vojaki, ki so bili v vojni poškodovani in postali invalidi, so z lajnami hodili od hiše do hiše, igrali in si tako zaslužili nekaj denarja za preživetje. Potem so se lajne preselile na ulice, sprava na različne sejme. Vsak lajnar mora imeti tudi škatlico, v katero mimoidoči vežejo kakšen kovanec. Prav to je bil razlog, da so lajnanje v času socializma prepovedali, saj so jih enačili z beračenjem. Tudi na moji lajni je kanglica, a to nima nič skupnega z nabiranjem denarja. Če vanjo vržeš kovanec, lahko je to le cent, in si nekaj zaželiš, se ti bo želja izpolnila,« se zabava Majda.
Lajna ima še eno prednost pred drugimi glasbili ‒ ne potrebuje ozvočenja, saj je dovolj glasna. Lajnarji pa se od drugih glasbenikov razlikujejo po tem, da imajo prav posebne obleke. »Moja je stara meščanska noša, h kateri spada tudi slamnik,« nas pouči glasbenica, ki je vesela, da so ljudje nad igranjem z lajno navdušeni. »Občutek imam, da vse bolj. Zadnja tri leta, odkar sem postala lajnarica, se udeležujem različnih prireditev. Še zlati blizu mi je Prešernov sejem, ki ga pripravljajo v Kranju in kjer se vse mesto vrne v čas življenja Franceta Prešerna.« Majdo ta prav posebni hobi, igranje na lajno, razveseljuje, in ji omogoča, da živi svoje sanje. »To postane strast in z besedami težko opišem te občutke. Nikoli si ne bi mislila, da bom imela hobi, ki me bo tako osrečeval. Ker veliko vadim, imam srečo, da živim v soseski, kjer moje igranje na lajno tolerirajo. Poleti, ko so odprta vrata, zvok odmeva po soseski, a sosedje se ne pritožujejo. Kljub temu pa nikoli ne vadim dlje kot do devete ure zvečer. Smo nekakšna soseska glasbenikov, saj je skoraj vsakdo izmed nas tako ali drugače povezan z glasbo.«
Majda ima lepe spomine na Festival lajnarjev v Romuniji, ki se ga je udeležila septembra. »To je res neprecenljivo doživetje, saj smo se tam zbrali ljudje, ki imamo skupno strast – lajnanje. Je pa bila to tudi priložnost za izmenjavo izkušenj. Zelo hvaležna sem našemu znanemu slovenskemu lajnarju Rastku Tepini, ki mi je omogočil to nepozabno izkušnjo.«
