Blaž veselico od nekdaj povezuje tudi s strahom in odgovornostjo. Zaveda se, da je to enkraten dogodek za posamezen kraj v tistem letu. »Kot otrok (15 let, op. a.) sem bil povsem prestrašen – ali bodo ljudje prišli, ali bodo organizatorji zadovoljni, ali bo vse v redu ... Na zunaj že dajemo vtis sproščenih fantov, ki radi pojemo, norimo in delamo vzdušje, ampak mi predvsem trepetamo, ali bo vse v redu. Na začetku smo še ozvočenje postavljali sami, to se je sedaj že spremenilo, ampak tisti trepet in odgovornost v nas pa ostajata. Veselice jemljemo zelo zares.«
Kako se spomnite svojih prvih veselic?
Dejan: Pri šestih letih sem stopil na kamion in z očetom (Brendi, op. a.) končal del verza pesmi Najlepše so kelnarce ... To je bil moj prvi kamion na veselici. Nato sem pri sedmih letih delil razglednice, pri 13 prodajal zgoščenke, pri 15 sem začel postavljati ozvočenje (skupaj z mojim današnjim basistom), pri 17 pa sem začel igrati bobne pri očetu.
Blaž: Začeti moraš pri temeljih, da sploh znaš ceniti veselice. Gasilci na veselicah delajo vse sami: od postavljanja šotorov do klopi, strežbe – za tem je veliko prostovoljnega dela in za glasbenike je fino, da to začutijo, ker znaš vso to pozornost potem bolj ceniti.
Dejan: Veselica je največji dogodek v kraju, takrat se vsi zberejo, ljudje si dopust načrtujejo glede na datum domače veselice. Niso pa samo gasilske veselice; prirejajo jih tudi turistična, lovska, športna društva ... Vsa delajo nekaj dobrega za domači kraj, za skupno dobro.
Izkupiček od veselice gre po navadi za nakup kakšne gasilske opreme ali omogoča nadaljnje delovanje kakšnega društva.
Dejan: Gasilska društva gotovo vsa sredstva vlagajo naprej. Vedno se pri organizatorjih pozanimam, za kaj zbirajo denar, in potem tudi vidim, ko prihajam leta v iste kraje, da sem na začetku igral še na peščeni podlagi, čez leto ali dve na asfaltu, nato zraste prizidek, potem opaziš nov gasilski avto ... Vlagajo v svoj kraj, zato da bodo ljudje tam bolj varni, da bo lepše življenje – in to je nekaj posebnega. Glasbeniki res največ igramo na veselicah, za nobeno podjetje nismo tolikokrat igrali.
Blaž: Ena najpomembnejših besed pri govoru o veselicah je SKUPNOST. Rak sodobnega časa je osamljenost in ljudje v skupnosti bivajo v lepem. Na veselici se ne družijo, ker bi reševali hude probleme ali ker bi bilo v vasi nekaj narobe, temveč se družijo v lepem – in to vse generacije. V tem je toliko vrednot, ki jih poudarja družba, tudi evropska skupnost. In mi to v Sloveniji imamo ter smo lahko na to neizmerno ponosni. Na ta dogodek potekajo priprave v nekem kraju vse leto, potem je treba pospraviti in je to zopet skupno delo, nato spet načrtovanje porabe zbranih sredstev ...
Dejan: V nekem kraju z zbranim denarjem peljejo otroke v toplice. Nekateri otroci bazen doživijo samo na tak način – cela skupnost vzame otroke in zanje poskrbi. Nekateri, ki pripravljajo veselico in na njej ves dan delajo, imajo dan pozneje piknik ... Veselica je nenehno povezovanje. In to je res lepo.
Blaž: V Sečovljah sem zdaj opazoval, kako so člani v modrih majicah delali za šankom in stregli po mizah, srednja generacija mladih v rumenih majicah je prodajala srečke, najmlajši v rdečem pa so v komunalne vreče pobirali smeti, da je bilo ves čas čisto. In to ni edini tak primer.
Veselice niso samo gasilske, so tudi take etnološkega značaja – kjer se prikazuje stare običaje in šege – in niso več samo mali kamion ter nekaj miz, ampak so zelo profesionalno organizirani dogodki.
In so menda tudi vedno bolj obiskane.
Dejan: Zato pa so se tako razvile. Veselice so postale eden najmnožičnejših dogodkov (za festivali). Zakaj? Gotovo tudi zato, ker se ugašajo diskoteke, ker druga okolja niso več toliko varna. Pa tudi zato, ker imajo danes mladi radi harmoniko, slovensko glasbo. Na veselice hodijo zdaj najstniki prepevat slovenske pesmi, kar se mi zdi fascinantno, saj se še spomnim posmehovanja vrstnikov zaradi očeta in ker sem hodil na veselice. Ko sem pozneje (pred 12 leti) začel nastopati, pa so moji sošolci iz osnovne šole prišli na mojo žurko – isti ljudje, ki so se mi posmehovali. In to se mi je zdelo dobro. Krasno je, da mladi zopet pojejo slovenske pesmi – to je zasluga veselic.
Blaž: Moji sošolci iz srednje šole so ob obletnici mature prišli žurat na našo veselico, zato da smo lahko bili skupaj. Ko sem bil na fakulteti, nisem nikomur razlagal, da igram v narodno-zabavnem ansamblu. Bilo mi je nerodno, malo me je bilo sram. Potem pa se je to začelo postopoma spreminjati okoli leta 2000 z Mladimi Dolenjci in Čuki, drastična sprememba se je zgodila nato še z našo Rožico; ko sem pa že mislil, da je to največ, kar je mogoče, so je čez deset let zgodili Dejan pa Avseniki in Fehtarji – to se je samo še potenciralo. Prav neverjetno je, za koga vse zdaj igramo – od upokojencev do študentov. In igramo iste komade, kar je neverjetno in se prej ni dogajalo. To so naredile veselice.
Dejan: Pesem Mandarina (avtor Brendi, op. a.) je stara 38 let in res je fascinantno, ko na telefonu napišejo to skladbo, češ, zaigrajte jo. Mladi, stari 18 let!
Blaž: Kot da starejše pesmi doživljajo novo pomlad. Marjanca (tudi Brendijeva skladba, op. a.) je sedaj kot mega hit. Tudi Slakov Čebelar je zaživel v zadnjem obdobju, postal je pravzaprav himna. Mladi niti ne povezujejo, h komu sodi katera pesem, na telefone pišejo glasbene želje in norijo. (smeh)
Razbijta še kak mit, na primer tistega o veselicah v Ljubljani, nekateri mislijo, da jih v takih urbanih sredinah ni.
Blaž: Največje veselice so v Ljubljani! Naj jih kar naštejem: Bizovik, Črnuče, Zadobrova, Kozarje, Gunclje, Študa, Šentvid, Tacen ... Odkar igramo, je narodno-zabavna glasba v Ljubljani zelo prisotna. Igrali smo na Prešernovem trgu, na Kongresnem, Pogačarjevem – vsako leto smo igrali, pa ne malo.
Dejan: Ko pride harmonika v center Ljubljane, je gneča zagotovljena. Lahko vam povem, ko igram v Črnučah, mi potem vse leto ljudje razlagajo, da komaj čakajo na veselico in da med bloki zadoni harmonika. Na rob Ljubljane, na primer v Bizovik, se iz centra vozijo množično. Ljudje so lačni te glasbe.
Pred devetimi leti se je prav v Zadobrovi zgodil rop, gasilcem so ukradli ves izkupiček od veselice, skoraj 30.000 evrov. Naslednje leto ste prišli Modrijani igrat gratis.
Blaž: Mi smo se najprej odpovedali celotnemu honorarju, kar je bilo nujno in edino prav. Pa tudi drugi, ki so pomagali. Naslednje leto pa smo prišli igrat in hvala bogu je bilo lepo vreme. Zdaj ni več veselic brez varnostnikov in gasilci imajo v svojih vrstah tudi policiste ... Na veselicah je vsekakor tudi za nas manjše varnostno tveganje (je dovolj prostora), kot je bilo v klubih. Ti so bili precej bolj zahtevni.
Pred desetimi leti ste omenili, da so vaši okrušeni sprednji zobje davek špilov po diskotekah.
Blaž: Točno vem, v kateri diskoteki se je to zgodilo.
Dejan: Tudi meni se je. Včasih pride do tega, da hoče kdo s tabo zapeti na odru ali pa te želi objeti – povsem dobronamerno. Potem pa se zgodi, da pri tem butne v stojalo in imaš hitro mikrofon v zobeh. Drug zob sem si poškodoval v istem klubu kot Blaž. (smeh)
Blaž: Zdaj so začele na veselice prihajati dekliščine in fantovščine, kar je za vzdušje krasno. In ko gledam fotografije z Dejanovih veselic, vidim, da ima na odru večkrat bodoče neveste, medtem ko si jaz tega ne upam, saj ne vem, ali jih bom lahko potem spravil z odra. (smeh)
Dejan: Nekdo si za svoj drugi najpomembnejši dan v življenju (prvi je poroka) izbere veselico dotičnega izvajalca. To je poseben dogodek, kar poskušam potencirati, zato bodoče neveste povabim na oder, naj zapojejo z mano – pred 2.000 ljudmi in njihovimi najboljšimi prijateljicami, ki so se zbrale iz vse Slovenije.
Blaž: Gremo še korak nazaj – na veselicah se spoznavajo pari in nam o tem tudi pišejo.
Dejan: Na Medvedjem Brdu je nedavno k meni pristopil par in prosil, ali lahko zaigramo Pod oknom sem stal, saj sta se spoznala na veselici mojega očeta – prav na Medvedjem Brdu! To mi je bilo tako zelo všeč.
Blaž: Sem razmišljal, da če bi se kdaj poročil, bi se kar na veselici! Povabil bom svate, naj kupijo srečke in čevapčiče, da bomo kaj koristnega naredili za domače gasilsko društvo. Dejan, tudi ti bi se lahko poročil na veselici!
Dejan: Lahko bi se. (smeh)
Tudi srečke so posebnost veselic, njihov nepogrešljivi del.
Blaž: Ne smemo pozabiti, da dobitke donirajo lokalna podjetja in obrtniki.
Dejan: To niso majhne nagrade, nazadnje so imeli med dobitki od motorja do televizije pa kosilnice, vrtne lope, kolesa ... Imam tradicijo, da četudi nastopam, kupim najmanj od tri do pet srečk, dobitke pa po navadi podarim otrokom, od katerih sem te srečke kupil.
Blaž: Veselice je treba podpirati, ne pa jih omejevati s predpisi, pustimo srčiko zabave za ljudi, saj je v tem preveč lepega in koristnega.
..........
Bledi obrazi in polne duše
Včasih so ansambli na veselicah igrali po 12 ur, zdaj igrajo po šest, ampak tudi to je zelo veliko. »Gre za nadpovprečen napor za glasilke in telo. Predstavljajte si hrup, ki ga ustvarja 2.000 ljudi pod odrom, in da sebe kaj slišiš, si daš slušalke v ušesih na večjo jakost. Potem te vse boli, ves dan ti šumi v ušesih; vsak od nas v ansamblu se je odločil, katero uho bo žrtvoval. Jaz imam slušalko vedno v levem ušesu,« pravi Blaž o ceni, ki jo plača telo. Čeprav glasba zdravi in odzivi ljudi celijo dušo.
Muzikanti se po špilih v zgodnjih jutranjih urah srečajo na bencinskih črpalkah, vsi veseli in polni dobrih občutkov, ampak ko jih ob svitu opazujejo drugi ljudje – so videti, kot bi jih povozil vlak. »Biti ljudski glasbenik je v resnici samouničevalni posel, a je najlepši, kar jih obstaja. Telo trpi, duša je pa srečna. Telo je dalo vse, kar je imelo. Ko se zjutraj na Tepanjah glasbeniki srečamo na kavici, smo vsi bledih obrazov, a naše duše so polne,« je slikovit Dejan.
Divji žur brez alkohola
»Ker sva oba z Blažem novopečena fotra, naj omenim še eno dobro plat veselic: želim si, da bo moj otrok spoznaval zabave preko veselic, ker so to najbolj zdrave zabave. Na lokalni veselici vsi poznajo tvojega otroka, ga imajo na očeh. Zabavaš se z ljudmi, ki jih poznaš – pa ne samo z mladimi, temveč tudi s starejšo generacijo. Lahko da bo mojega otroka kakšna mam'ca zagrabila in mu rekla, naj z njo odpleše polko. In to je dobro, kot tudi, da je žur na zraku, ob osmih zvečer, ni treba čakati na polnoč. Pa ker ne moremo mimo alkohola: na veselicah se toči špricer, ne neke težke mešanice pijač,« poudari Dejan, Blaž pa glede alkohola omeni, da se je njegova poraba na veselicah trikrat zmanjšala. »Prejšnjič je na veselici zmanjkalo ustekleničene vode. Tukaj je treba pohvaliti policiste, ki so skozi leta opravili svoje delo z odliko. Nihče si ne želi, da gre kdo opit za volan. Modrijani šest ur na odru pijemo samo vodo (k temu so se zavezali že pred 20 leti) in tako mladim ves čas kažemo, da smo lahko najbolj divji brez kapljice alkohola.«
